1.1. Pregled skozi čas
Obdobje prvotne evolucije je pustilo pri določenih vrstah različne oblike skupnega delovanja in skrbi za svojo vrsto. Človeška vrsta je najbolj napredovala pri oblikovanju organiziranega sistema življenja. V tej začetni fazi, kolikor pač še imamo dokazov za to, je bil najbolj izrazit sistem vodenja skupin, dejavnosti za njihovo duhovno zadovoljstvo in vzdrževanje zdravja. Razumljivo je, da je v tistem času vse te navedene tri funkcije opravljal en človek. Vodil je skupino, bil njen duhovni vodja, in moral je znati, ko je nekdo zbolel, bolnika ozdraviti, ali oznaniti, da mu ni pomoči, da bo moral umreti.
To obdobje imenujemo predreligijsko obdobje in takšne voditelje tudi danes poznamo kot šamane. Delo današnjih šamanov je le še bleda slika tistega, kar so počeli v predreligijskem obdobju, toda kljub temu nam njihova posamezna delovanja na duhovnem nivoju lahko pokažejo, kako so delovali nekoč. Za svoje duhovne rituale so uporabljali vse, kar jim je omogočalo da so bili uspešni. Celotna skupina je sodelovala v plesu, uporabljali so ritem, glasbo in besedo; uživali so posamezne rastline, sadeže, trave in pijače, ki so omogočale, da so padli v t.i. trans in doživeli spojitev z višjimi silami.
Od šamanskega učenja imamo danes velike koristi, ker nam na enostaven in pristen način pokaže, kako priti do duhovnih vrednot in kako jih lahko uporabimo v praksi. V začetni fazi duhovne rasti nam ta nauk veliko pomaga in študij prinese veliko koristnega. Njegova posebnost je, da hitro razumemo, kako se uspešno vlaga energija v duhovni razvoj.
Poznejše obdobje, obdobje postopnega ustvarjanja religij, imenujemo religijsko obdobje. To obdobje je bilo čas nastanka višje družbene stopnje in je značilno po tem, da v eni osebi oz. enem vodji ne vidi več združenih vseh treh lastnosti voditelja skupnosti: duhovne, vodilne in zdravilne. Zdravljenje, ali kakor bi dejali danes: alternativno zdravljenje, se je postopoma ločilo in postalo samostojna disciplina.
V tem času je bilo značilno, da si je vsak vladar poskušal pridobiti vlogo verskega in hkrati političnega voditelja. Mnogo stoletij kasneje je potekal znan boj, kdo bo v družbi in državi imel glavno besedo: verski ali državni poglavar, politika ali vera. To prizadevanje za nadoblast med svetnim in posvetnim traja še dandanes, čeprav se je politika nove dobe uradno ločila od religije. V zahodnokrščanski kulturi, kateri kot Evropejci pripadamo, je religija boj izgubila in postala bolj politična kot verska organizacija. Ne raziskuje in ne ustvarja ter ne uči duhovnih vrednot, ne spodbuja duhovne rasti vernikov, temveč izpopolnjuje sistem vladanja nad verniki. Na duhovni ravni ji zadostuje, da je posamezni član verske skupnosti poročen, da ima otroke in da hodi redno v cerkev in moli.
Zaradi takega stanja je povsem razumljivo, da so se različni posamezniki in skupine ljudi, ločeno od cerkve, začele ukvarjati z duhovnostjo. Cerkev je z inkvizicijo, lovom na čarovnice, zaničevanjem drugih verstev, narodov in kultur pripomogla da so se ta društva razvila in da se še razvijajo. Znana so nam kot tajna društva. Čeprav obstojajo in delujejo, je za njihovo dejavnost značilen le delni in namensko usmerjen duhovni razvoj. Svoje visoko znanje uporabljajo v politiki, ekonomiji, družbenem življenju in za osebni uspeh.
