1.2. Ezoterične vede
Na Vzhodu je religija v večini primerov omogočala duhovni razvoj širokim množicam ljudi iz različnih slojev. Najbolj znane so nam postale tehnike joge in meditacije. V grobem bi lahko rekli, da so z jogo predvsem vzdrževali fizično in z meditacijo duhovno stanje človeškega organizma, čeprav se njuni učinki prepletajo. Mnogo let pred našim štetjem so na Vzhodu spoznali in definirali energije okrog telesa in v telesu ter ugotovili, kako lahko človek vpliva na določena energetska stanja. Danes prebivalci Evrope odkrivajo auro, čakre, sidije, mantre, asane in podobne pojme in se ne zavedajo, da so bili ti pojavi v vzhodnih državah znani in da so jim dali ime pred več kot pet tisoč leti.
Iz Indije se je, npr., po obmorski in kontinentalni poti preko Kitajske in Japonske razširilo gibanje, ki je zajelo skoraj vse vzhodne države. Bistvo tega in drugih znanih gibanj so bile duhovne vrednote, ki so tudi danes vidne v vseh strukturah družbe.
Države na evropskem zahodu so v srednjem veku doživele drugačno renesanso, preporod cerkvene dogme, uveljavljanje razuma in znanosti, in se načrtno posvečajo drugačnim vrednotam, predvsem materialnim: tehnologiji, tehniki in tehničnemu razvoju. Spočele in ustvarile so gospodarski razvoj, ki prekaša vse na Zemlji. Stari kontinent danes osvaja svet, si podreja narode in kulture, jim vsiljuje svoja načela in s tem dela nepopravljivo škodo, saj se vsiljuje v prostor, kjer za njegove vrednote ne obstajajo naravne danosti, in kjer uničuje vse, kar so drugi narodi skozi družbeni razvoj tisočletja gradili. Veljalo je namreč pravilo, da je vse, kar ni krščansko, pogansko, in da je pogansko treba uničiti. Vse to in številni drugi primeri, ki jih v tem strnjenem prikazu ne moremo obravnavati, je pokazalo, da Zahod vlaga energijo v tehnični razvoj na Zemlji in ne da kaj dosti na duhovni razvoj prebivalstva.
Zgrešeno bi bilo, če bi mislili, da na Zahodu ni bilo nikakršnega duhovnega razvoja. Če pogledamo skozi družbeni in kulturni razvoj Egipčanov in Grkov, lahko ugotovimo, da je duhovni razvoj Zahoda potekal enako kot na Vzhodu. Razlika v njunem razvoju leži v tem, da je bil na Zahodu duhovni razvoj privilegij posameznikov, posameznih slojev in struktur, kot so to duhovništvo, tajna društva ali izbrani posamezniki iz višjih slojev, medtem ko so na Vzhodu v njem sodelovali prav vsi.
Lahko bi rekli, da je načelo hermetizma osnova duhovnega razvoja Zahoda. Ne moremo sicer natančno definirati, kako je ta razvoj potekal, ker se je zaradi stopnje tedanje evropske civilizacije in tajnosti nauka le-ta prenašal ustno, oz. ker je bila zaradi trajnega zgodovinskega nasilja na evropskih tleh večina tozadevnih listin, dokumentov, pričevanj in napotkov izgubljena ali uničena. Nekaj spoznanj in delni vpogled omogoča študij dejavnosti tajnih društev in njihovih pravil, ki so se ohranila do danes: toda le-ta se v zgodovini pojavijo razmeroma pozno, šele tik po krvavih križarskih vojnah. Po takratnem zajetju oz. odkritju dokumentov iz Jeruzalemskega templja je marsikatera združba razmišljajočih bolj ali manj dosledno razvijala učenje in določene nauke judaizma, npr. njegove mistične KABALE, vendar je to zaradi krščanskega preganjanja, ki traja še danes, ohranjala v tajnosti.
Za naslovno temo je pomembno, da se je duhovni razvoj na Zahodu razvijal v določenih ozkih strukturah in da je zaradi tega ostalim slojem in prebivalstvu nasploh človeška duhovnost ostala velika neznanka. Če to misel prenesemo na spoznane genetske programe lahko ugotovimo, da so sicer prisotni programi za razumevanje in razvoj duhovnosti pri prebivalcih na Zahodu neaktivni ali popolnoma blokirani. S tem je tudi spoznavanje, definiranje, sprejemanje vzgoje in določenih duhovnih tehnik in s tem vrednot z Vzhoda za njih oz. nas zelo težko. Enostavno najdemo sto opravičil, da to ne more biti res, da se v to ne da verjeti in podobno.
V devetnajstem stoletju so krščanski misleci teozofi poskušali najti rešitev za ta razkorak med Vzhodom in Zahodom. Organizirali so Teozofsko družbo in začeli preučevati in poučevati duhovne vede ne glede na njihovo poreklo, oz. ne glede na narodnost, versko ali politično opredelitev učiteljev in učencev. Dali so viden prispevek evropskemu premisleku o mnogih naukih ter imajo velike zasluge zato, da se je na Zahodu začelo misliti drugače in da so nekateri duhovne discipline Vzhoda sprejemali, analizirali in uporabljali. Teozofi poudarjajo, da smo ljudje bitja svetlobe in da je naš izvir v svetlobi.
