1.3. Duhovna rast posameznika
Za slehernega pripadnika človeške vrste, in zlasti za vsakega terapevta, je duhovna rast zelo pomembna. Posameznik ne more opravljati terapevtskega dela, če na duhovnem nivoju ni dosegel določene stopnje, oz. če ni zadosti napredoval. Posamezni prijemi, transformacije in zdravljenje bodo sicer neuspešne. Pogosto mi zastavljajo vprašanje, zakaj mora vsak človek in terapevt na duhovnem nivoju napredovati. Kajti v slehernem človeku je vse že zapisano in vse imamo tu na razpolago: kje je torej pobuda za duhovno rast? Rast je nujna iz preprostega razloga, ker je človeško telo sestavljeno iz zavedajočega se (vidnega in otipljivega) fizičnega telesa in iz nezavedajočega se (nevidnega in neotipljivega) duhovnega energetskega telesa. Fizično telo je pod avtokratsko kontrolo našega ega ali bolje povedano našega uma. Od rojstva zbiramo informacije preko komuniciranja, izobrazbe in izkušenj o zunanjemu svetu. Vse, kar smo absorbirali, razumeli in dojeli, vse, česar smo se naučili, postaja ogledalo nas samih. Ljudje se obnašamo izključno v skladu in na osnovi vseh teh znanj in naša dejanja so dejanja našega prepričanja, ki smo ga zbirali skozi svoje življenje.
V ozadju fizičnega telesa je ne zavedajoče se duhovno telo, ki je bilo skozi evolucijo človeškega rodu postopoma neupravičeno potisnjeno v ozadje. Duhovno telo je del stvarstva in je neposredno povezano z naravnimi zakoni. V tem telesu je naša resnica. Velikokrat temu telesu rečemo notranji jaz ali ga po krščanskih načelih in poimenovanju imenujemo angel varuh. Vse, kar storimo na tem nivoju, je uspešno in tudi natančno realizirano, zato je razumljivo, da si zavestno želimo doseči ta nivo: zato je potrebno duhovno napredovati. Moramo aktivirati nezavedajoče se duhovno telo in prevzeti del prostora delovanja vladajočega ega oziroma našega uma: ta proces pomeni duhovno napredovanje oz. rast.
Ker sta fizično in duhovno telo sestavni del enega in istega bitja je razumljivo, da nam vladajoči ego ne bo dovolil, da bi namesto njega upoštevali notranji jaz. Ko ego pritisnemo ob zid, uporabi kot svoje zadnje orožje strah, ki ga vzbudi v nas, da bi nas zavedel in odvrnil od upoštevanja zakonov duhovnega telesa. Nekatere tehnike terapij z Vzhoda predlagajo, naj se za duhovni razvoj oz. rast najprej uniči ego. Menim, da to ni potrebno in da je celo škodljivo za naš obstoj, ker bi brez ega, sestavnega dela svojega bitja, ostali brez lastne in izvirne osebnosti. Moje izkušnje so pokazale, da je pri duhovnem delu zares potrebno ego samo začasno izključiti. Razumljivo je, da je bolje uporabiti zavesten izklop - vklop ega, kot pa ga uničiti. Ego miselno izključimo le za zelo kratek čas, ko izvajamo duhovne transformacije in povezave z notranjo resnico: za vsakdanje potrebe ga ponovno vključimo.
Um (ego) je morilec resnice
Naj učenec ubije morilca .
Ego ne bo užaljen, če ga za kratek čas izključimo; dovolil bo tudi izvajanje potrebnih meditacij, ko vzpostavljamo zvezo z notranjim jazom. Tudi postopno in kratkotrajno izklapljanje ega omogoča pravilen način uvajanja v meditacijo, kjer sicer ego začetniku predstavlja velikansko oviro.