2.3. Spoznanja Rafaela Rosena

V Izraelu, na drugem koncu zemeljske poloble, je Rafael Rosen nadaljeval začeto delo Wilhema Reicha. Izvajal je celo vrsto eksperimentov in definiral nekatere zakonitosti orgonske energije. Sprejel je načelo, da je orgonska energija vir nastanka in obstanka življenja na Zemlji ter idejo o akumuliranju energije za poznejšo uporabo spremenil v učinkovitejši smeri: namesto akumuliranja je izumil oz. odkril proces usmerjanja te energije neposredno na potrebno mesto, s tem da jo terapevt samo kanalizira.

Pri svojem sistematičnem premišljevanju o terapiji s svetlobno energijo se je znašel pred preizkušnjo, kako pristopiti k osnovni ideji zdravljenja z orgonsko energijo in postaviti trdne, objektivne temelje zanjo. Ugotovil je, da je vsak organizem, ki je brez orgonske energije, pripravljen, da bo obolel, ali da je že bolan. S tem je tudi spoznal, da se vse spremembe na organizmu lahko razberejo na osnovi opazovanja energije, ki jo sleherni živi organizem oddaja v svojo auro. Nato je definiral dve obstoječi oz. možni vrsti poškodb aure, in sicer v obliki prostora, kjer energije ni, in v obliki prostora, kjer je odvečna energija.

Tako je odkril objektivni merilec, ki ga danes poznamo pod terminom očesni senzor, ali popularno blinker. S tem je način kontrole dela terapevta bistveno izboljšal in na osnovi točnosti merjenj razvil dotlej neznan način opazovanja energetskega telesa. Prvi preizkus je opravil tako, da je meril energijo določenega organa in ugotavljal, koliko ima le-ta v sebi življenjske energije. Vedel je, da je organ bolan, če nima zadosti energije, in z meditacijo je na to mesto brez energije energijo dodal. Ker mu to večkrat ni uspelo, je presodil, da v tem postopku nekaj manjka, oz., da mora terapevt še nekaj dodati ali narediti. Z dodatnim raziskovanjem in poizkusi je ugotovil, da vsak organ lahko sprejema energijo le po natančno določeni poti, tj. preko določenih vrtincev ali čaker ter nato ugotovil kje in katere so: poimenoval jih je za točke odpiranja. Risal je po telesu pacientov, da bi aktiviral njihovo sprejemanje energije na določenem mestu in s tem izboljšal svoje terapevtsko delo.

Z rezultati dela ni bil zadovoljen, ker delo ni bilo definirano, čeprav ga je kontroliral z merilcem - senzorjem. Naključno je ugotovil energetski vpliv ene osebe na drugo in obstoj komplementarnih energij. Dojel je, da je vse na zemlji del dualnega sistema in da ni ničesar, če ne obstaja nasprotna komponenta. Ne obstoja tema brez svetlobe, dobro brez zlega, moško brez ženskega, plus brez minusa, toplo brez hladnega, sever brez juga, vlažno brez suhega, trdo brez mehkega, in podobno.

Odkritje komplementarnih energij predstavlja eno od temeljnih revolucionarnih odkritij v bioorgonomiji. S tem je Rafael postavil prvo osnovno transformacijsko pravilo za kanaliziranje energije na obolelo mesto.

V eni roki si je zamislil vzroke, ki so povzročili, da je določen organ izgubil življenjsko energijo, in v drugi komplementarno energijo teh vzrokov. Z rokama je krožil, kot da bi nekaj mešal, prepletal roki za ti dve zamisli, in obenem blinkal. Ko je blinkanje prenehalo, je prenehal mešati in ugotavljal, če se je kanalizirana energija pojavila na bolnem mestu. Organ je dobil energijo in jo je zadržal. Pier Buri, komplementarni partner Naomi Feinberg, je na tej osnovi združil in definiral vse vzroke kot Sklop vzrokov, tako da danes to pravilo poznamo pod imenom Pravilo sklopa vzrokov.

Po teh spoznanjih je Rafael Rosen zdravil paciente, iznašel nove prijeme in odkril nove zakonitosti. Vodil je dnevnik, ki ga ima danes na razpolago večina bioorgonomistov kot usmerjevalno delovno gradivo. V njegovi delovni mapi so tudi seznami spremnih pojavov, ki jih terapevt potrebuje pri zdravljenju, npr. seznam strahov, število organov, DNK-jev, število spiral in podobno, ki so znanstveno preverjeni.