2. Razvojna pot

Spoznali smo življenjsko-kozmično energijo in način, kako to energijo lahko koristimo. Energija se ne more izgubiti: energija se pretaka in prehaja iz enega stanja v drugo. Tako se tudi življenjsko-kozmična energija, ki jo tako ali drugače absorbirajo vsi organizmi na zemlji, pretvarja v energijo, ki jo ti organizmi uporabljajo za svoje aktivnosti, in ki jo istočasno oddajajo. To energijo imenujemo življenjska energija, ki jo v določenih primerih, npr. v primeru obravnave nekega fizičnega telesa lahko enačimo z bioenergijo.

Če organizem sprejema življenjsko-kozmično energijo in jo pretvarja v življenjsko oz. v bioenergijo, so dane objektivne možnosti, da terapevt za vsak organ, organizem ali telo na osnovi te pretvorbe lahko ugotovi, ali je zdrav ali bolan. Dolgo pred našim štetjem so v Indiji, na Kitajskem in Japonskem vedeli za to življenjsko energijo in jo imenovali v Indiji »prana«, na Kitajskem »či« in Japonskem »ki«. Kitajec, npr., ki bi hotel opisati zdrav organizem, bi rekel, da je »či« organizma dober.

Fizičnemu telesu, ki ima definirano otipljivo in vidno obliko, sledi zaščitno emulzivno eterično telo. Nad eteričnim neotipljivim telesom so nedefinirana nevidna telesa, telo emocij - astralno telo in telo naših misli - mentalno telo. Nad temi telesi, ki jih ustvarja naše fizično otipljivo in vidno telo, ki so s fizičnim telesom nerazdružljivo povezana in ki z njim sestavljajo celoto, se nahajajo nevidna energetska telesa, ki niso odvisna od kompleksnega fizičnega telesa: nasprotno, fizično telo je odvisno od njih. Ta telesa so energetska; za naše potrebe jih poenostavljeno poimenujemo duhovna ali energetska telesa.

Povezovalni element med življenjsko-kozmično energijo in fizičnim telesom se nahaja v duhovnem telesu. Če fizično telo ne dobi zadosti življenjskokozmične energije leži vzrok v duhovnem telesu. V takšnem primeru fizično in duhovno telo ne delujeta usklajeno: pretok energije je oviran, ker je nekje nastala poškodba. Zato je logično, da obstojata vzrok in vidna posledica.