3.1. Energetski sistemi

Življenjsko-kozmična energija se v organih ali sistemih organizma pretvarja v življenjsko energijo (prana, či, ki). Skupna energija vseh organov in sistemov v organizmu se pojavi zunaj telesa kot nevidno bioenergetsko polje oziroma aura. Ta aura, za nekatere posameznike oz. za terapevte vidni del življenjske energije, predstavlja indikator pretvorbe ene energije v drugo. Pri zdravem organizmu auro zasledimo na razdalji od pol metra do meter od fizičnega telesa, ki ga objema oz. obkroža; pri bolnem pa približno na razdalji le do deset centimetrov. Po prvi terapiji z življenjsko-kozmično energijo fizično telo dobi auro na razdalji tri in več metrov od telesa.

Logično je, da mora ta energetski sistem – aura, dovoliti življenjsko-kozmični energiji, da prodre oz. pride do organizma.To se zgodi po že zgoraj omenjeni poti, preko tki.vrtincev, na Vzhodu znanih pod imenom »čakre«, ki jih je v živem organizmu 72. Od teh 72. je 10 poglavitnih čaker. Od teh desetih poglavitnih čaker je glavnih sedem čaker. Pozneje bomo ugotovili, da te čakre resnično sprejemajo življenjsko-kozmično energijo, kajti po natančno in pravilno ozdravljenem energetskem sistemu – auri pacienta se čakre same odprejo in zaživijo.

Življenjsko-kozmično energijo organi in sistemi v organizmu sprejemajo preko vrtincev-čaker. To pomeni, da so za terapijo oz. zdravljenje pomembne vse čakre, ki jih je Rafael Rosen poimenoval za točke odpiranja za določene organe. Pri zdravljenju teh organov moramo poleg transformacij odpreti še te točke odpiranja ali bolje rečeno poti za prevajanje energije k določenemu organu. Posamezni organ mora kontinuirano sprejemati to energijo, sicer bi bilo zdravljenje le polovično: če bi ozdravili organ, in če ne bi hkrati vzpostavili oz. odprli pot za pretok potrebne energije, bi se bolezen hitro povrnila.

Oblika ali poškodba aure odlično podaja stanje organizma. Iz oblike auričnega polja (razdalja od telesa, nepravilnost oblike, natrganost zunanjega roba) lahko ugotovimo vplive drugih energij; iz poškodb auričnega polja ugotavljamo poškodbe, ki so v povezavi s fizičnim telesom. Poškodbe aure poznamo kot mesto brez energije – imenujemo ga vakum, in kot mesto, kjer je odvečna energija – imenujemo ga živ organizem. Vse raznotere poškodbe lahko klasificiramo v ti dve skupini.

VAKUM je mesto oz. področje brez energije in zato ostaja pravo leglo za viruse in bakterije. V primeru vakuma na ušesu je velika verjetnost, da bo uho obolelo. Vakum se ozdravi tako, da se v mesto vakuma s terapijo kanalizira energija. Pri zdravljenju vakuma z življenjsko-kozmično energijo nimamo težav, ker je ta energija čista, božanska in nima negativnih posledic oz. stranskih učinkov.

ŽIVI ORGANIZEM je mesto oz. področje, kjer je zbrana odvečna energija v auri. Ta energija se hrani z energijo aure in s tem škoduje energetskemu sistemu organizma. Živi organizem v auri nima moči, da bi se odlepil, ker je brez zadostne življenjske energije. Ozdravimo ga na način, da mu najprej dodamo življenjsko energijo, da se lahko odlepi iz aure in ga nato od nje odstranimo. Tudi tu odstranitev poteka brez negativnih stranskih učinkov, tako za terapevta kot za pacienta, ker nas življenjsko-kozmična energija varuje; zlasti je pomembno, da pri tej terapiji ni nevarnosti za terapevta, da bi prenesel bolezen na svoj organizem.

To poudarjam zato, ker sem skozi večletno delo spoznal, da zdravljenje vakumov in živih organizmov z bioenergijo ni primerno. Kajti s čiščenjem živih organizmov, kjer je skrita bolezen, bioenergetik v času med terapijo prevzema nase bolezen pacienta in za to boleznijo lahko zboli ali celo umre. Prav tako lahko med terapijo nekemu drugemu pacientu doda še to bolezen, če npr. zdravi vakume in jim dodaja energijo.

Prepričal sem se, da so bioenergetiki največji okuževalci energetskega sistema med pacienti. Njihova praksa to potrjuje: izkazalo se je, da večina bioenergetikov na Slovenskem umre med petdesetim in šestdesetim letom starosti; le malo jih doživi večjo starost.