5.1.5. Vpliv pokojnikov, oziroma mrtvih

Človek, ko umre, ne more nikomur več škodovati; njegovo telo razpade in je torej neuporabno. Dokumentirani sta le dve obliki smrti, oz. navidezne smrti, ki jo sicer poznajo ali izvajajo različne kulture. To je sistem ustvarjanja zombijev, ki ga izvajajo nekateri svečeniki voodoo religije, ali ustvarjanje Golema pri judovski religiji. To so neverjetni primeri, izjeme, ki bi jih načeloma strokovnjak lahko realiziral, od energetskega do fizičnega stanja.

To pomeni, da po smrti od živega organizma ostane le njegov energetski del, ki naj bi imel neko svojo pot v drugem svetu, v svetu energij. Postopek umiranja in ločitev telesa od energije ne poteka vedno v skladu s spoznanimi zakoni narave. Velikokrat se zgodi, da je energetski del ostal na nek način vezan na svoje prvotno fizično okolje in da ne nadaljuje svoje začrtane poti. Takšne energetske tvorbe delujejo negativno na določen organizem in jih obravnavamo kot različne oblike nesrečnih energij, elementalov, tudi duhcev ali duš umrlih.

Nesrečne energije Nesrečne energije so v načelu skoraj vse energije umrlih, ki ne nadaljujejo svojo predvideno pot. Imajo dve značilni lastnosti: prvič, da nimajo več življenjske energije za svoj obstoj, zato jo črpajo iz drugih energetskih sistemov; in drugič, da so nesposobne nadaljevati svojo normalno pot. Med nesrečne energije lahko prištevamo tako energije zemeljskega kot nezemeljskega izvora, ki imajo skupne lastnosti.

Elementali Elementali so prav tako energije, ki motijo normalno življenje, le da jih ne uvrščamo med hude primere vzrokov bolezni. So neznanega izvora in tudi njihov namen še ni popolnoma jasen. Nekateri terapevti menijo, da ne delujejo direktno na človeški organizem in da smo ljudje za njihov obstoj in dejavnost neobčutljivi. Iz lastne prakse sem spoznal, da to ni res. Elementali in nesrečne energije imajo enake lastnosti, zato jih terapevti enako obravnavamo.

Duše umrlih Duše umrlih sorodnikov ali prijateljev najbolj vplivajo na naš sistem. Večinoma so to duše tistih sorodnikov, s katerimi smo imeli močne čustvene vezi, ali obratno, tako, da moč emocij prisili dušo umrlega, da ta prekine svojo začrtano pot. Duša se torej prilepi za auro živega človeka: ker nima več življenjske energije se sama ne more več od nje ločiti.

Duše umrlih se lahko zlorabijo v različne namene. Nekateri jih uporabljajo (čeprav to po mojem mnenju ni potrebno) kot pripomoček za delo v energetski kirurgiji, pri verskih obredih, seansah spiritizma ali za zle namene črne magije.

Pri soočanju s temi energijami, oz. pri zdravljenju moramo biti terapevti zelo previdni, ker je pacient zelo tesno vezan nanje. Mnoge religije in tehnike poznajo ta stanja in upravičeno izvajajo določene obrede, da se ne bi zgodilo, da duša umrlega ostane vezana za nek energetski sistem. Pri uporabi duše v magiji mora izvajalec terapije dobro obvladati to tehniko, ker lahko pride do različnih fizičnih nevšečnosti.