5.2. Reinkarnacija
Še vedno je sporno, kaj je to reinkarnacija, in kako nanjo gledamo iz zornega kota naše evropske in krščanske kulture. Po znanih vzhodnjaških in zgodnjekrščanskih spisih je reinkarnacija potrebna sleherni duši, ki se na novo in vedno znova rojeva in se v vsakokratnem življenju nekaj dobrega nauči, vse do končne izobrazbe in dosežene popolnosti, ko ji ne bo potrebno ponovno rojstvo. Duša, ki je popolnoma izobražena, gre naravnost v nebesa.
Ker moramo tu vzpostaviti osnovo našega krutega krščanskega razmišljanja o reinkarnaciji, menim, da nam Budin primer veliko pove. Zanj velja, da se je reinkarniral 36-krat in da mu ni bilo več potrebno rojevanje v fizični obliki. Ne vem, ali je ta podatek točen ali ne, pomembno pa je, da imamo v zavesti neko pot od prvega rojstva duše v živem fizičnem telesu do njenega zadnjega rojevanja. Ta skala 36-kratnega ponovnega rojevanja duše v drugem fizičnem telesu mi je zadostovala in sodim, da jo lahko kot tako sprejmemo.
V Indiji je družba razdeljena v štiri kaste, in sicer so v prvi kasti npr. fizični in drugi delavci ter vojščaki; v drugi so npr. trgovci; v tretji npr. vodstveni ljudje; in v četrti kasti posvečeni modri in visoko izobraženi možje. Te kaste, tu omenjene v grobem orisu, danes niso tako vidne kot nekdaj in jih ne ločimo dobro, toda še danes obstaja pravilo, da če si se rodil v eni kasti ne moreš za časa življenja prestopiti v višjo kasto.
Po Budini razvrstitvi bi lahko rekli, da so vsi tisti, ki se jim je duša reinkarnirala od 1 do 9-krat v kasti preprostih delavcev in nasilnih vojščakov, od 10 do 18-krat v kasti trgovcev in drugih podobnih poklicev, od 19 do 27-krat v kasti vodilnih oz. višjih socialnih slojev, in od 28 do 36-krat v kasti izbranih in posvečenih oseb, kot so to brahmani, budisatve, guruji in podobno. Ta razvrstitev pojasnjuje, zakaj so nekateri posamezniki ali skupine ter celi sloji bolj humani, drugi pa ne. Eni so v svoji kasti dosegli zgornjo mejo za reinkarnacije, drugi so ostali nižje. S tem je tudi jasno, da lahko prestopijo iz ene kaste v drugo le tisti, ki so sedaj v 9., 18. ali 27. reinkarnaciji, in sicer samo preko novega rojstva.
Omenjeno rojevanje in večkratno reinkarniranje je možno tudi v času enega fizičnega življenja, in sicer v primerih, ko nastopi trenutna ali klinična smrt: ko iz nje oživimo, vstanemo od mrtvih z drugo, novo dušo. To se zgodi, ko duša v svojem telesu hitro duhovno napreduje in nato sama povzroči trenutno smrt in v istem telesu novo rojstvo z naprednejšo, duhovno višjo dušo. Logično, telo in okolje morata biti za to pripravljena, in oživljeno telo mora omogočiti novi duši nov napredek.
Po nekaterih pojmovanjih ali učenjih je domovanje duše v krvi, oz. je kri fizični nosilec duše, zato je pri transfuziji krvi možna zamenjava duše tako, da dobimo dušo tistega, ki je to kri dal. S tem je nastala možnost, da lahko
dobimo kri tistega, ki je manjkrat reinkarniral, kar povzroči duhovni padec: karakter človeka se spremeni na slabše. V tem primeru je transfuzija delovala negativno; primer pojasnjuje, zakaj ponekod prebivalci Balkana sprejmejo transfuzijo oz. kri samo od bližnjih sorodnikov.
Dejstvo, da imamo gene od očeta in matere in da na nas deluje dedni zapis do sedmega kolena, pojasnjuje, da se nekateri ljudje po določeni travmi zbudijo z drugačnimi lastnostmi. Npr. nekdo po ozdravitvi začne govoriti nek tuj jezik, ki ga prej ni niti poznal. Tu, po mojem mnenju, ne gre za reinkarnacijo, prej bi rekel, da so se v organizmu aktivirali DNK programi prednika, ki je poznal ta jezik.
Kljub temu pri terapevtskem delu zasledimo nekatere vzroke za bolezen, ki so povezani z našimi prejšnjimi življenji. Ker je prejšnje življenje prav tako kompleksno kot sedanje, je razumljivo, da so vzroki za bolezen različni in da so locirani izključno na duhovni ravni. Terapevt mora biti pripravljen, da ga ne bo presenetil nobeden izmed vzrokov, ki ga je registriral kot vzrok iz preteklosti.
