7.7. BIBLIJA in njen pomen

Biblija, ki predstavlja izvirni dokument treh religij (judaizma, krščanstva in islama) je danes za velik del krščanstva padla v pozabo. Krščanstvo namreč s prilagoditvijo svojih načel v času sprejetja v rimskem socialnem okolju in s poznejšimi dopolnitvami na posameznih koncilih, izključno z namenom da bi krščansko religijo sprejele široke množice, pozablja na svoja začetna načela.

Imamo občutek, da krščanstvo ni dosti dalo na izvirnost svojih načel, ter da si je z različnimi prilagoditvami in spremembami prvotnih načel, z represalijami in s prepovedmi bolj želelo vladati nad množicami, kot pa vzgajati svoje vernike v smeri duhovne rasti. To je in še ustvarja nepopravljivo škodo med krščanskimi ljudstvi. Kajti genetski programi za duhovno kvaliteto postajajo neaktivni, verniki živijo pod vodstvom cerkve v odvisnem razmerju, kot ovca in pastir, ter tako ostajajo brez možnosti za aktivno sodelovanje in s tem za razvoj duhovnih komponent.

Danes, z doseženim vsestranskim razvojem družbe, njeni pripadniki oz. množice nimajo potrebe da bi bili ovčice; med drugim lažje dojemajo pomen dogodkov v svetu, zato institucionalno krščanstvo izgublja svojo vlogo pastirja. Med ljudmi je bolj prisotna želja po izvirnih načelih krščanstva in Biblije kot po poslušanju pripovedi o že izigranih cerkvenih pravilih.