Uvod

Napisati knjigo ali priročnik na temo, za katero tako rekoč ni strokovne literature, predstavlja za slehernega avtorja velikanski izziv, in tudi veliko tveganje. Kljub tem pomislekom obstajajo v ljudeh ustvarjalne pobude, ki posameznika v to tveganje in mukotrpno delo vodijo; mene je vodila pred- vsem nesebična želja, da bi bralcem zagotovil vednost o lastnih spoznanjih o tej pomembni snovi, ter hkrati želja, da bi pridobil povratno informacijo o razumljivosti izvajanj in temi nasploh. Nedokazano tako lahko mnogim postane izziv, praktični rezultati predstavljenega zdravljenja pa trajno zago- tovilo realnosti in trajne vrednosti napisanega besedila.

Ugotovitev, da so človeška prizadevanja, ki rešujejo probleme začenši od posledic, in ne od njihovega vzroka, ter da večina postavljenih pravil in me- tod sloni na tej osnovi, kaže na še večjo negotovost. Človeško bitje v prvot- nem evolucijskem razvoju še ni bilo sposobno reševati probleme začenši od njihovega izvira oz. vzroka. Zato je bil tekom časa vzpostavljen empiričen sistem in osnovno pravilo: zmagati in ostati živ ali te ne bo več. Vladala so pravila narave. Človek je postopoma postavil pravilo, da mora vse, kar naj bi se sprejelo kot načelo ali zakon, imeti znanstveno podlago in preverjeno osnovo.

To je pripeljalo do tega, da je človeška vrsta posegla v naravo in jo začela spreminjati. Človek se je znašel na vodilnem položaju (kot v komandnem stolpu) in je okrog sebe začel urejati svet, seveda po svoje. Z uničevanjem posameznih živalskih vrst, poseko gozdov, preusmeritvami naravnih tokov, itd., je posegel v naravo in s tem v svoje bistvo, kar ga je pripeljalo v nasprotje s kozmičnimi zakoni. Nastal je konflikt.

Vsekakor bo tudi v prihodnje človek napredoval v svojem vsestranskem raz- voju ne glede na ta konflikt in njegovo inkriminirano »nasprotovanje naravi«.

Verjetno narava nima nič proti temu. Obnaša se po pravilu vzroka in posle- dice: ne vznemirja se, če poleti pada sneg ali pozimi greje močno sonce.

Toda nastali so problemi prilagoditve na novo stanje, ker je to neskladje enako prizadelo rastlinski, živalski in človeški svet. Pojem bolezni lahko definiramo skorajda kot posledico tega oz. nekega neskladja. Bolezen namreč lahko opazujemo tudi kot indikator živemu organizmu, da nekaj oz. nekje napačno ravnajo z njim, da nekaj in nekje ni usklajeno z naravnimi zakoni, kar povzroča, da deluje razdvojeno ali nepravilno.

Po drugi strani, če pogledamo žive organizme v naravi, lahko ugotovimo, da so vrhunsko konstruirani, sestavljeni oz. narejeni. Na primer: človeški organizem vsebuje vse elemente, ki jih pozna narava. To istočasno pomeni, da lahko izdela vsak organ ali vsako zdravilo, ki ga organizem potrebuje. Mogoče izbrani ali obravnavani organizem tega ne zna; morda je sam moten, ali ga nekdo moti. Znanstvenikom je jasno, da živ organizem lahko premaga vsako bolezen. /Pri tem ne upoštevamo smrti, ki ni bolezen, temveč pomeni naravno stopnjo v življenju živega organizma/. Kljub temu se življenjska doba iz leta v leto v povprečju podaljšuje.

Če izhajamo iz izhodišča, da človeški organizem lahko sam sebe vzdržuje,

potem logično sledi, da temu organizmu v trenutku nesposobnosti njego- vega obrambnega sistema lahko tudi pomagamo da najde pot, da v kritičnih

trenutkih nevarnosti za zdravje najde rešitev in da sam premaga bolezen. To je osnovna naloga zdravljenja in terapevtskega dela. Terapevt mora s svojim delovanjem omogočiti ogroženemu sistemu, da bo maksimalno sposoben za lastno obrambo.

Pri tem se odpira več vprašanj, a kot prva so: kako pomagati organizmu; kaj vzeti za osnovo; katera energija je prava? Če bi bazirali svoje poglede na spoznanjih že obstoječih ezoteričnih disciplin bi ravnali tako, kot če bi reševali problem začenši od posledice, in ne od njegovega vzroka. S tem ne dosežemo prave oz. zadostne rešitve.

Veliko literature je bilo napisano na temo odkrivanja in raziskovanja kozmične in življenjske energije. Večinoma v njej zasledimo zgrešen poizkus ali slabo razlago: dobil sem občutek, kot da bi avtorji oz. pisatelji pisali te knjige zaradi svojega zadovoljstva. Okrog leta 2000 je ezoterična literatura v svetu in pri nas doživela ekspanzijo, toda še vedno v njej ne najdemo razlag z direktnim in jasnim pojasnilom. Večinoma avtorji zagovarjajo svojo razlago opisanih pojavov in spoznanj oz. prakse z osnovnim zagotovilom, da jim je to povedal »vodnik«, »angel varuh« ipd. To pravzaprav pomeni, da imajo korist od te literature samo tisti, ki lahko srečajo svojega »vodnika«, drugi pa izgubljajo čas ali postajajo zasvojenci katere izmed v nji predstavljenih tehnik. Tudi tisti, ki lahko vidijo »angela varuha«, nimajo o kozmični in življenjski energiji prave informacije in predstave. V kolikor je pozornost pisca namenjena nekemu izbranemu dogodku ne morem ubežati vtisu, da je celotna literarna bera namenjena avtorjem samim, ali eni od ezoteričnih tehnik, ki ima s svojim delovanjem toliko stranskih učinkov, da je bolje pozabiti nanjo.

Nekaj del iz širokega izbora tovrstne literature nam vendarle nakazuje rešitev, oz. usmerja pozornost na izvir težave, problema oz. stanja. To so predvsem literarna dela in tehnike, ki prihajajo z vzhoda. Že pred mnogimi leti pred našim štetjem so namreč v Indiji, na Kitajskem in Japonskem nakazovali, da je človeški organizem odvisen od energije, katero sprejmemo v organizem. Tu so večinoma kazali na notranje organe in telo. Na primer, rekli so: »Prana ledvic je dobra, če je ledvica zdrava«. Na Kitajskem in Japonskem so govorili: ‘»či« ali »ki« je dober’.

Kljub temu je manjkal za zdravljenje nenadomestljiv in temeljni podatek, kdo je to prano dal ledvicam? Poskusi teozofov, da bi pojasnili izvir v svet- lobi, čeprav so definirali celo atom svetlobe, niso zadostovali. Konec preteklega stoletja je poskus orgonomistov nakazal možnost, da je energija v živem organizmu odvisna od kozmične, predvsem sončne svetlobe. Naredili so opazen korak naprej, ker so opustili človeško bitje kot osnovo vsega in poiskali izvir energije, življenja in zdravja v soncu.

Danes imamo premalo dokazov, da je to popolnoma res, a smo vsi, ki se ukvarjamo s temi vprašanji prepričani, da je izvir v vesolju, in ne v človeku. Še bolj je prisotno spoznanje, da terapevtske dejavnosti, izkušnje in dosežki potrjujejo dejstvo, da je prav kozmična energija glavni nosilec oz. steber zdravega stanja v nekem organizmu. Če namreč organizem ima to energijo, ki prihaja iz vesolja, je zdrav organizem - in obratno, če je nima, je bolan ali pripravljen, da to bo.

Tudi dejstvo, da po svetu živijo in hodijo naokrog ljudje, ki nam dokazujejo, da je možno živeti brez hrane in vode, kaže na to, da človek pravzaprav s hrano vnaša v organizem predvsem energijo hrane. Ta energija je po svojem izviru življenjsko-kozmična energija, ki jo je hrana sprejela vase v času življenja pred konzumacijo oz. našo uporabo. S tem spoznanjem se spremeni tudi pogled na človeško prehrano in postane jasno, zakaj je sveža hrana zdrava. Ker je zadržala to energijo in je zato v tem stanju najbolj koristna, medtem ko predelana ali nesveža hrana veliko te energije izgublja in je torej manj uporabna oz. koristna.

Energijo lahko prejmemo tudi, ko smo zunaj, kot rečemo: na »svežem zraku«. Gozdni, terenski delavec ali kmet, ki se dalj časa mudi v naravnem okolju, je v večini primerov bolj zdrav kot tisti, ki stalno biva v urbanem okolju, v zaprtem prostoru ali pisarni. Vsak dan namreč iz ozračja prejme zadostne količine kozmične energije in je zato sam sposoben premagovati bolezni, ali preprečiti, da bi sploh delovale na njegov organizem. Zanj rečemo, da je zdrav.

To so dejstva, ki sovpadajo in potrjujejo izkušnjo, da so mnoge tehnike alternativnega zdravljenja uspešne, čeprav nimajo še natančne razlage, in to so hkrati dejstva, ki so me privedla do spoznanja, da je področje zdravljenja s kozmičnimi energijami nedefinirano, ter da je moja dolžnost poiskati pot, kako opisati, razložiti in pojasniti resnico, da so ti posegi oz. prijemi uspešni.

Biti zdravilec, terapevt ali kakor koli že imenujemo osebo, ki s svojim znan- jem in sposobnostjo zdravi, pomeni biti tisti člen v procesu zdravljenja, ki nekaj pozitivnega izvaja in dosega, čeprav morda ne razpolaga z znanstvenimi razlagami in strokovno literaturo o tej svoji dejavnosti.

Obenem je pričujoča snov poizkus, da bi se na nekem znanstvenem področju, na osnovi spoznanih lastnosti tega področja, zarisala in oblikovala metoda terapevtskega dela kot gradivo, informacija in osnova za vzgojo kadrov in za uspešno zdravljenje. Kar pomeni, da je moja metoda izoblikovana tako, da pripelje kandidata skozi sistem kognitivne vzgoje do stopnje in stanja zdravilca, ko mu ta metoda ne bo več potrebna. Za ta vzgojni proces oz. dosego njegovih ciljev je idealen nauk bioorgonomistov in hatmaristov, ki so močno prisotni na našem področju in je zato pristop in razumevanje njihovega nauka sprejemljiv. Tudi na koncu procesa vzgoje je opustitev nauka bioorgonomistov in hatmaristov neboleča.

Z druge strani so bioorgonomisti in hatmaristi del naše zahodne civilizacije, kar tudi daje poseben poudarek. Na zahodu ne moremo sprejeti načela vzhodne civilizacije in meditirati 20 let, da bi nekaj dosegli. Kvečjemu bi za to uporabili nekaj mesecev, nekateri pa se lahko zadovoljijo le z nekaj dnevi ali celo urami. Zahodna civilizacija zahteva kratko, jedrnato in uspešno terapevtsko metodo.

Na koncu še strnjen povzetek mojih spoznanj in tega besedila. Rastlinski in živalski svet sta odvisna od energije, ki jo izžareva in pošilja vesolje: brez sončne energije na Zemlji ni življenja. Če ima organizem zadosti te energije, je sposoben premagati vsako bolezen. Problemi nastanejo v primerih, ko organizem sam ni sposoben sprejeti to energijo, oz. kadar je moten, ali če ga nekaj od zunaj moti. Tu nastane potreba po delu terapevta, ki nastopi oz. kanalizira življenjsko-kozmično energijo iz vesolja v pacienta.

Po grobih ocenah tako ogrožen organizem lahko sam skozi hrano, dihanje in druge aktivnosti sprejme na dan le pet do deset procentov te potrebne energije, kar je v primerjavi z delom terapevta razmeroma malo: kompetenten terapevt mu lahko da sto procentov. Logično, pred terapijo mora terapevt odpraviti vse vzroke, ki so pripeljali do tega, da organizem sam ni sposoben sprejemati zadostno količino življenjsko-kozmične energije, in sicer zato, da se pacientu ne bi povrnilo slabo energetsko stanje.

Osnovno vprašanje za vsakega analitika je: Kako pristopiti k terapevtskemu delu? Najprej se vsakomur zastavlja vprašanje, kolikšne oz. kakšne so posledice terapevtskega dela na organizmu pacienta. Znano je, da skoraj vse terapevtske tehnike, vsa alternativna zdravljenja, posebej bioenergetska, puščajo opazne posledice na pacientu in na zdravilcu. Moja izkušnja kaže, da so danes klasični terapevti ali znani bioenergetiki večinoma prenašalci bolezni, ter da so pogosto tudi sami bolni; v njihovih organizmih je prisotno veliko škodljivih in negativnih ‘programov’. Najbolj žalostno je, da jih večina zaradi delovanja teh negativnih programov prezgodaj umre.

Delo z življenjsko-kozmično energijo je božansko in nima stranskih učinkov. Pacientu je bolje, ali pa se mu stanje zaradi zdravljenja s kozmično energijo ne poslabša: v najslabšem primeru se ne zgodi nič. Ta energija je eliksir za bio-sisteme: njeno delovanje lahko primerjamo z dolivanjem čiste vode v akvarij, ko je ribam lahko samo bolje, ali pa se nič ne spremeni. Ni čudno, da večina danes to energijo imenuje »božanska«; mnogi pa trdijo, da je ta energija bila spoznana za najvišje vodilo in da je pod imenom »bog« postala osnova vseh religij na svetu. Vsekakor delo s to energijo daje čudovite rezultate, ko pacient oživi že po dveh terapijah, povrne se mu zaupanje v življenje in dobi voljo za okrevanje.

Priročnik pred vami je sestavljen iz treh komplementarnih delov. V prvem segmentu je podan zgodovinski potek nastajanja in definiranja osnovnih zakonitosti mantrično-meditacijskih sistemov; v drugem delu je podana uporaba teh zakonitosti pri zdravljenju. Metode so delno vezane na področji bioorgonomije in hatmare in bodo pripomogle k dojemanju njunih osnovnih načel ter načela »življenje brez bolezni«.

V tretjem delu priročnika področji bioorgonomije in hatmare ostajata ob strani. Nadomeščajo in nadgrajujejo ju moja spoznanja. Podana je zbirka navodil in ob njih številni primeri iz prakse pri zdravljenju, nato pri zdravljenju posledic bolezni in zatem tudi pri dokončnem obračunavanju z boleznijo samo. Tu bo prvič možno iz natisnjenega besedila spoznati tehniko zdravljenja brez transformacij in tehniko miselnih prebliskov, ki v nekaj sekundah povrnejo organizem v zdravo stanje. Vse kaže, da so to ali podobno tehniko izvajali oz. uporabljali veliki misleci in zdravilci-čudodelniki, znani iz starega veka: »položil je roko na bolnika in bolnik je ozdravel«.

Moj končni cilj je to tehniko, tehniko zdravljenja s postopkom miselnih prebliskov, spoznati, se je naučiti in jo obvladati. Po mojih izkušnjah vodi najuspešnejša pot za dosego teh ciljev preko osnov bioorgonomije in hatmare.

Povsem odvečna se mi zdijo vprašanja, kdo lahko postane terapevt z življenjsko-kozmično energijo. To tehniko lahko obvlada vsak zdrav človek, ne glede na svoja leta, spol, izobrazbo, versko opredelitev, narodnost ali podobno. Tu gre za eno samo, preprosto načelo: kako v času, ko izvajamo merjenja oziroma transformacije preprečiti svojemu egu, da nas ne zavede. Tehnika terapije predvideva tako imenovani sistem vklop-izklop, kjer se egu za kratek čas, za čas trajanja spontanega prebliska, prekine nadzor nad funkcijami zavesti in onemogoči racionalno priučeno delovanje. To je vse. Ostalo so koraki, ki jih izvajamo po napisanih pravilih, oz. ki jih izvajamo po ustaljeni znani shemi.

Da je opisano zdravljenje možno in učinkovito lahko zelo hitro potrdimo ali preverimo s pogledom v genetski zapis vsake celice: že z bežnim pogledom lahko v njej hitro ugotovimo neverjetno bogastvo programov. Kajti v genetski strukturi človeka je že samo po eni dimenziji shranjenih približno mili- jarda in sedemsto milijonov zapisov. Sleherni človek preko dednega nasledstva dobiva svoje gene; tako se tudi zgodovina našega življenja, izkušenj, duhovne rasti, bolezni itd. prenaša naprej, v gene naših potomcev; s tem lahko pojasnimo, razumemo ali opravičimo reinkarnacijo, karmo in še marsikaj drugega. Npr., tudi videnja v našem evropskem okolju so po svoji vsebini krščanska, in ne budistična; budistu se gotovo ne bo prikazala Marija, mati božja, kar dokazuje oz. pomeni, da so tudi duhovna ali mistična videnja produkti našega organizma, oz. nas samih.

Na tej osnovi so že dolgo tega sklepali, da pripadniki človeškega rodu pravzaprav vse vemo in da je vse, kar določa naš človeški mikrokozmos, skrito v naših možganih: potrebno jih je tega le spomniti. Ti programi so aktivni in funkcionirajo s povsem določeno motivacijo, ali pa so neaktivni: pogosto ne razumejo dogajanj, oz. ne razumejo pomena signalov in sprememb na svojem specifičnem področju delovanja človeškega organizma.

Tako so npr. programi, ki omogočajo spoznavanje duhovnih dogajanj pri večini kristjanov na zahodu močno blokirani, medtem ko so pri prebivalcih na vzhodu odprti. Zaradi tega je sprejemanje njihovih modrosti in pouk o duhovnosti v našem okolju toliko težji, ker enostavno tega ne znamo razumeti.

Narava je poskrbela, da se s spremembo genetskega zapisa ne porušijo osnove kreacije, saj obstaja veliko istih sekvenc za eno dejanje ali delovanje enega organa. To omogoča terapevtu poseg vračanja poškodovanih genov v zdravo stanje in zdravljenje s popravkom. Praksa kaže, da to drži.

Še posebej je zanimiv vpogled terapevta v medprogramske programe, ki delujejo sinhronizirano v kompleksnem večdimenzionalnem sistemu med posameznimi organi, med sistemi v telesu, med telesi, med naravo in vesoljem. Te obstoječe povezave pojasnjujejo, kako lahko z zdravljenjem enega organa ozdravimo drugi organ (ali organe) in kako lahko medtem, ko zdravimo drugega (npr. pacienta), hkrati zdravimo tudi sebe.

Metoda terapije z življenjsko-kozmično energijo oz. njeni zdravilni učinki so danes do 85% znanstveno dokazljivi. Nedokazljivo je nekako 15% njene vsebine, in sicer meditacijsko-mantrični sistem transformacij in psihotronični stroj; le-teh ne moremo razložiti, in ne moremo opisati, kako delujeta. Toda praksa mnogih terapevtov, na različnih celinah, v različnih obdobjih je poka- zala, da metoda te terapije deluje. Zaradi tega je združljiva z metodami klasične evropske medicine. Razlika je le v tem, da znana uradna medicina deluje predvsem na fizičnem delu telesa z zdravljenjem posledic neke bolezni, medtem ko omenjena metoda terapije z življenjsko-kozmično energijo deluje začenši od vzroka in na duhovni ravni in se na koncu zdravilnega posega prenaša na fizično raven, na organizem sam.

Natančneje, na duhovni ravni terapevt odpravi vzrok bolezni oz. ozdravi njen vir; to lahko naredi celo veliko prej, kot pa se bolezen vidno pojavi oz. manifestira, medtem ko klasična medicina ukrepa, ko se pojavijo vidne sledi in posledice bolezni. Terapevt z življenjsko-kozmično energijo ozdravi ali prepreči vpliv vzroka bolezni na organizem in organizmu omogoči, da vzdržuje zdravo stanje; ali, v primeru porušenega normalnega zdravega stanja, da zdravo stanje ponovno vzpostavi, oz. pridobi in povrne, kar vse potrjuje prednost njegove metode.

Na duhovni ravni, kakor praksa kaže, časovna komponenta in komponenta razdalje ne delujeta. To načelo omogoča terapevtsko delo na daljavo in razvoj parapsiholoških sposobnosti, kot je to npr. branje misli ali jasnovidnost.

Terapevt dostikrat pri neizobraženi populaciji ustvarja vtis, da dela čudeže, ker le-ta ne razume navedenih pojavov, pojavov brez zemeljskih komponent. Še posebej vzbuja občudovanje hitrost njegovega dela s prebliski in delo z uroki, prekletstvom in črno magijo. Toda z vztrajnim izobraževanjem se bo tudi to nejeverno presenečenje in začudenje izgubilo.

Obračun terapevta z egom mora biti neboleč. Kajti naš ego nas je pripeljal do tega, da lahko razmišljamo o možnosti, da ga pri transformacijah izločimo, da nam poseg vklop-izklop uspeva in deluje. Ego bo zagotovo zadovoljen, če nam terapevtsko delo uspeva, všeč mu bo, da smo uspeli s terapijo, da pomagamo pacientu in da nekaj znamo. Ego dobi svoje zadoščenje, čeprav se v končni fazi izobraževanja tega ne bomo več zavedali, ker nas bo povsem prepojila univerzalna ljubezen.

Terapevtsko delo je vsekakor odvisno od tega, ali se ego vpleta v to naše delo ali ne. Na tečajih, ki sem jih redno prirejal za ožji krog istomišljenikov, pogosto slišim izraze: »jaz sem to tako napravil …«, »meni to tako dela …«, »zakaj jaz tega ne morem …«, »doma bom to preizkusil …« in podobne izjave. Vse skupaj se zoži samo na to, da posameznemu kandidatu njegov ego ne dovoli, da bi mu kdo solil pamet, in tu je konec. Še posebej je ogrožen, če ima tak poklic, da v razmerju do drugih sam gospodari. Veliko je ljudi, pred- vsem moških, ki ne prenesejo tega, da je njihov ego nepomemben in zato ne bodo sprejeli teh zakonov oz. terapije. Imel sem celo priložnost slišati iz ust mojega dobrega prijatelja: »Jaz vem, kaj ti delaš …« Moj odgovor, da jaz sam ne vem, kaj počnem, ga ni zbegal.

Kozmični zakoni so za nas še vedno kot privzeti aksiomi, ker njihovih zakonitosti še ne poznamo. Moramo jih sprejeti takšne, kot so. Na primer, če rečem, da si bom zaustavil kroženje krvi v organizmu in da mi bo potem bolje, je to absurdno, kajti na fizični ravnini bom umrl. Če bi rekel: »Odstranil bom to sonce, da nam bo bolje«, je to absurdno, kajti na Zemlji po tem ne bo nobenega življenja več. Če pa se (za sedaj) sprijaznimo s temi zakoni, si predstavljamo, da so kot aksiomi, nam delo oz. terapija s kozmično energijo ne bo delala preglavic. In če še poseg transformacije izvedemo v določenem stanju meditacije, se bomo zelo približali kanalu za to energijo in s tem tudi končnemu cilju: postati uspešen terapevt.

Delo poteka po znanstvenem načelu »izmeri – transformiraj – izmeri», kar da terapevtu povratno informacijo ali je poseg uspel ali ne, oz. ali dela prav. To načelo omogoča, da je zdravilca in zdravljenega možno spremljati pri terapevtskemu delu od blizu ali na daljavo. Pomeni, da ne rabimo zunanje kontrole, ker posege lahko kontroliramo sami. Terapevt ne rabi »učitelja«, »voditelja«, »guruja« ali kakega »swamija«, »brahmana«, vse naredi sam in je odgovoren samo sebi. Omogočeno je individualno delo, kontrola uspeha zdravljenja, in, logično, prevzem odgovornosti, ki jo zdravilec prevzame nase, tako za postopke kot za rezultate. To ne pomeni, da terapevtu ni potreben učitelj ali strokovna literatura: individualno delo zahteva ogromno vloženega časa za duhovni razvoj in poglabljanje terapevtske sposobnosti.

Če izkoristimo kompletne možnosti duhovnega potenciala in dela s terapijo z življenjsko-kozmično energijo ugotovimo, da lahko terapevt zdravi s prisotnim ali odsotnim pacientom. Energija je povsod in se lahko spreminja iz ene oblike v drugo, ne more pa se izničiti. Na duhovni ravnini ni razdalje in je pa- cient lahko tu, med nami, ali na drugem koncu sveta; ker na duhovni ravnini tudi ni časovne komponente, se poseg lahko zgodi danes ali pa učinkuje mnogo let nazaj.