1.1. Religija in cerkev

Dobrih dva tisoč let je religija s cerkvijo na čelu odločilno vplivala na vsa družbena gibanja skoraj vseh narodov na Stari celini, in tudi po celem svetu. S sistemom pokristjanjevanja narodov so ljudje kot novi kristjani izgubili osnovo prvotnega pogleda na svet in izgubili svojo varnost, katero jim je omogočala stara vera. Prevzemanja krščanske vere ni teklo gladko, plemena in ljudstva so bila prisiljena prevzeti novo vero, posamezni vladarji so s svojo politično opredelitvijo, da sprejmejo krščanstvo in da na svojih ozemljih uvedejo novo vero uporabili vsa vojaška in druga, tudi policijska sredstva, da pride do njene realizacije. Pri ljudeh je v duši nastal prazen prostor, stare bogove so morali opustiti in sprejeti nove; marsikdo je bil odločen rajši umreti, kot izdati stare bogove. Cerkev je to pripravljenost marsikje, s politično silo na čelu, spretno izkoristila in prilagodila stare bogove zasužnjenih narodov za njihovo novo krščansko religijo.

Z razvojem družbe cerkev ni opustila uporabe političnih represivnih sredstev za realizacijo svojih ciljev, njene aktivnosti so bile prej politične kot versko vzgojno izobraževalne, in niso se razvile v odprte izobraževalne sisteme, kot bi od nje pričakovali. Verniki so morali ubogati duhovnike in uveljavilo se je načelo, da je duhovnik pastir in verniki ovce; ob tem je bila dolžnost duhovnika, da ovčice pelje v raj, od vernikov pa so zahtevali brezmejno poslušnost in pokorščino. Cerkev ni opustila svoje politične pozicije in je imela pri vodenju države glavno vlogo vse do pred krat- kim, do časa, ko je prišlo do znanega ločevanja države od cerkve. Kljub ločevanju cerkve od države, cerkev deluje s svojimi skritimi sistemi na posameznike in vernike tako, da se dobi občutek da je cerkev vlada v senci. Ves ta opisani proces je pri vernikih povzročil razvoj ega, ne pa duhovne komponente notranjega jaza. Verniki so uokvirjeni in prisiljeni v slepo sprejemanje religioznih načel, zato je razumljivo, da so njihove duhovne komponente zakrnele, oziroma zakrneli so njihovi genetski programi, ki definirajo duhovnost. Tako sedaj neaktivni ali blokirani genetski programi predstavljajo oviro oziroma težavo pri razumevanju sveta energij.

Tudi analize drugih religij, na primer z Vzhoda, kot je hinduizem, in voodoo religija z Zahoda, opozarjajo, da njihova duhovna načela ni smotrno prenašati na kristjana ali belega človeka, ker jih le-ta ni sposoben doumeti. Vse skupaj kaže na posledice političnega delovanja krščanske cerkve, ki se izražajo v tem, da so osnovni man- trično meditacijski sistemi oziroma molitve izgubile svoj prvotni namen in učinek in tako ne dajo dobrega rezultata. Prisile, represije, iskanje čarovnic, verske vojne, politično delovanje in opredeljenost za materialne dobrine so pustile na kristjanu težko poškodbo v njegovi genetski strukturi. Genetski programi so v bistvu usmeritve za fizično delovanje organizma od oploditve, preko rojstva, življenja in na koncu do smrti. Ti genetski programi se skozi čas z uporabo evolucijsko razvijajo, ali pa se z neaktivnostjo oziroma neuporabljanjem popolnoma zablokirajo, lahko bi rekel, da zakrnijo človeške lastnosti, ki jih ti programi omogočajo oziroma definirajo.

V zadnjih stoletjih imamo situacijo, ko so duhovniki visoko izobražen kader cerkve in ko poslušni verniki vdano sledijo njihovim navodilom. Duhovniki so, zaradi lažjega vodenja vernikov, družinsko in materialno usmerjeni; so pod direktnim vodstvom ega; poslušni verniki jim sledijo avtomatsko in pohlevno. To je vzrok da so verniki postali nesposobni za vključitev v energetske ali duhovne programe: genetski programi, ki definirajo duhovno aktivnost, so jim zakrneli. Za duhovni razvoj ni potrebno izključiti religije in cerkve, kajti molitve, če jih le pravilno uporabimo, še kako pomagajo in nas lahko vodijo v svet energij, toda moramo se zavedati pasti religije in političnega delovanja cerkve, ki ustvarjajo pogoje, da danes naše telo ne more sprejeti ali uporabiti duhovnih programov, ki nam omogočajo vzdrževanje zdravja in srečno življenje. Teh ovir se moramo zavedati in v kratkem času izvajanja transformacij v sebi izključiti pojmovanja cerkve in določena religiozna načela, ki delujejo na našo psiho, ker bomo v nasprotnem primeru pri duhovnem razvoju in osvajanju terapevtske sposobnosti za zdravljenje neuspešni.