1.2.   Ego in notranji jaz

Osnovni pogoj, da obstaja neka kreacija na Zemlji, v našem primeru je to človek, leži v možnosti, da ta kreacija samostojno funkcionira in da je usklajena z naravnimi zakoni, ali drugače rečeno: da je v skladu s stvarstvom, bogom, vesoljem. To je dualizem narave, kjer na človeški organizem delujeta dve komandi: samostojna opredelitev po naučenih načelih ali ego, in delovanje naravnih zakonov v fizičnem telesu ali notranji jaz. Zgoraj omenjeni primeri različnih programov, na primer pridobivanje gmotnih dobrin, so pod direktnim vplivom samostojnega odločanja ali ega. Človek zgradi hišo, vikend, kupi jahto in na koncu življenja umre, s sabo na nebo ne odnese ničesar. Ego gospodari s človekom, človek dela, razmišlja in funkcionira na osnovi znanj in izkustev, pridobljenih skozi življenje od rojstva do danes. Ta program definira funkcijo človeka in mu omogoča, da se na osnovi izobrazbe vključi v delovne procese, izkušnje mu določajo stopnjo uveljavitve na službenem mestu, v družbi, in ne na zadnje v družini in okolici. Ego je človeku potreben, ker če bi izgubil ego bi ostal brez svoje osebnosti in se ne bi znal vključiti v tokove družbe oziroma v življenje na Zemlji. Z druge strani obstoječi naravni zakoni ne dovolijo človeku, da bi uveljavljal procese, ki so v nasprotju s principi vesolja, narave, in za vsak prekršek te usklajenosti kaznujejo fizično telo: ta kazen se manifestira kot vzrok za bolezen. Notranji jaz je podaljšana roka naravnih zakonov, katera opozarja človeka in njegov ego, da naj ne nasprotuje zahtevam narave. Človek v osnovi težko posluša notranji jaz in raje se odloča po svoji volji, oziroma po znanju, ki ga ima. Tako je skozi življenje nastalo, da je notranji jaz, duša, zavest pod direktno komando ega. S prevzeto vlogo odločanja je ego prevzel vlogo upravljanja z našim organizmom, neopravičeno je potisnil notranji jaz v ozadje in mu omejil možnosti da bi presojal in odločal. Pravico odločanja je notranji jaz izgubil zlasti s hitrim tehničnim razvojem družbe, kjer se dela in življenjska opravila izvršujeta z nadomestili, stroji, organiziranimi družbenimi sistemi, družbenimi pravili, zakoni in podobno. Posameznik je svojo izobrazbo, zaščito, obrambo, preskrbo, prevoz in podobno prepustil organizaciji v družbi in tako ni potrebno, da bi razvijal intuicijo za pridobitev čuta varnosti ali za iskanje hrane, ki jo sedaj lahko najde v trgovinah. Tehnični razvoj omogoča, da ego lahko vodi in upravlja z našo osebnostjo, da je notranji jaz ob tem potlačen, dostikrat užaljen in nemalokrat prizadet. Revolti ega ob poskusih upravljanja s strani notranjega jaza se lahko vidijo skozi izražanje sovraštva, dominantnosti, zlobe, izvajanja črne magije, nasilja in zločinov in podobno, ki so pod direktno upravo ega. Najhujša oblika tega stanja je poseg v zdravje in življenje lastnega fizičnega telesa, kjer se prevelike želje ega izražajo v uživanju mamil, alkohola, zoperstavljanju zdravim vplivom in ne nazadnje lahko to slabo obnašanje pripelje do samomora in uničenja življenja.

Ekstremen primer, ko posameznik izključno posluša ego, se pokaže v človeku kot lastnost vrhunskega bojevnika za dosego gmotnih dobrin, osvojitev statusa v družbi in posebnega odnosa do ljudi v okolici. Taki ljudje ne izbirajo sredstev da bi dosegli materialni cilj, niso jim tuja niti pota zločina, prevare, laži in podobno. Smeli bi reči, da so takšni ljudje na nizkem reinkarnacijskem nivoju, da so pri njih vsakršne humane lastnosti izgubile veljavo, oziroma da niso razvite in da svoj cilj ponavadi dosežejo preko trupel drugih. Ta skupina ljudi redko kdaj zmore duhovno napredovati: njihova prizadevanja da bi dosegli duhovni cilj dajejo vedno za rezultat prav nasprotno, ukvarjanje s črno magijo. Po drugi strani posamezniki z ekstremno razvitim notranjim jazom, kateri cenijo duhovne vrednote in jih materialne dobrine in uspeh v družbi ne zanimajo, postanejo nesprejemljivi za družbene tokove. Težko se vklopijo v družbene dejavnosti in lahko egzistirajo le na področjih, kjer družba na njih ne vpliva, kot so to na primer posamezne ezoterične skupnosti, ašrami, samostani ali visoke planine, od urbanih okolij odmaknjena področja in podobni kraji. Iz teh skupin prihajajo duhovno razviti posamezniki z visoko reinkarnacijsko stopnjo: prepoznamo jih po njihovih lastnostih, po predavanjih o duhovnosti, po njihovih knjigah ali sposobnosti da se vključujejo v družbo preko svojih zdravilskih metod.

Opisana sta dva ekstremna primera, ki v primerjavi s celotno družbeno populacijo predstavljata zanemarljivo, vendar zelo opazno manjšino, ki največkrat ne ovira druge, da se opredelijo za opcijo namenske vzgoje ali bolje rečeno duhovnega na- predovanja. Ljudje praktično živimo v svetu ega in njegovih lastnosti, z občasnim upoštevanjem notranjega jaza, vendar samo za tisti del našega življenja, katerega se pogosto niti ne zavedamo. Notranji jaz lahko upoštevamo le v primerih ko se ciljev zavedamo, ko uspemo premagati delovanje ega in njegova proizvoda strah in stres, in ko ga z namensko željo potisnemo v stran in mu vzamemo vlogo upravljalca pri našem opredeljevanju in odločanju. Na žalost je v materialnih družbah ego prisoten povsod, pri vodenju družine, družbe, podjetja, strank in podobno. Posamezniki, ki jih vodi ego, se izkazujejo predvsem kot dominantne osebe, katerim diploma predstavlja družbeni status, kot umetno izražena avtoriteta, znana po nedostopnosti ali zahrbtnem bogatenju. Vse te oblike statusa ega pri posameznikih v materialnem svetu niso napačne; denar ni življenje, vendar pa je sredstvo za ohranjanje življenja in daje možnost ugodnega prenašanja življenjskih problemov iz fizikalnega sveta in za zadovoljevanje življenjskih potreb na Zemlji.

Posameznik se mora zavedati, da mu je v materialnem svetu ego nujno potreben, in z druge strani, če se želi duhovno razvijati, da mu je potreben notranji jaz, energetska komponenta telesa, in da ga ego v teh prizadevanjih močno ovira. V začetni fazi željo za duhovnim razvojem omogoči prav ego, ki želi izkoristiti duhov- no znanje za lastno afirmacijo in se to v posamezniku pokaže na način, da dobi občutek, da bo postal nekaj posebnega, da zna več kot drugi, da ga bodo v družbi hvalili, ter nenazadnje, da bo s spoznanimi in prevzetimi duhovnimi načeli pridobil materialne koristi, po domače rečeno obogatel. S tem, v začetni fazi duhovnega razvoja, ego nastavi vsakemu posamezniku past, da ga zapelje, da ga usmeri v cilje, ki so pod njegovo komando, v materialne cilje pridobivanja gmotnih dobrin in lagodnega življenja; zaradi tega mora biti vsak posameznik previden in se zaveda- ti, da uporaba duhovnih načel za dosego materialnih ciljev vodi prav v nasprotno stran, na pot črne magije.

Prava smer ali druga pot duhovne rasti je postopek, ko nas ego ne moti. Kljub temu, da nam je ego omogočil da začnemo delati, vlagati energijo za duhovne dobrine, moramo svoj ego nekoliko zadržati, mu onemogočiti da bi vplival na našo duhovno poti, bolje rečeno: moramo ga eliminirati, vendar je pri tem nujno potrebno paziti, da ega ne užalimo, da ga ne razvrednotimo, da ga ne ponižamo. Ego nam je v vsakdanjem življenju nenadomestljivo potreben, ne moremo živeti brez svoje osebnosti, ker bi postali neprilagodljivi in nesprejemljivi za družbo. To pogojuje stanje, da je za zadovoljevanje vsakdanjih potreb človeka ego nujno potreben, medtem ko pri duhovni rasti ni potreben.

Razvrstitev duhovne rasti, postopek vlaganja energije, ki sem ga opisal v prvi knjigi o zdravljenju z življenjsko-kozmično energijo, ko nam je v prvem primeru ego potreben, in sicer pri vsakdanjih opravilih, in v drugem, ko nam ego ni potreben, ker smo pri oziroma na duhovni poti vlaganja energije. Zamenjavo ega in notranjega jaza pri upravljanju po sistemu »vklop ² izklop«, postopek dela z egom in brez njega, sem predlagal že v prejšnjih knjigah o življenjsko-kozmični energiji. Za posameznika iz materialnega sveta in dobe tehničnega razvoja na Zemlji je postopek »vklop ² iz- klop« sprejemljiv; potrebno se ga je le naučiti in v primernem trenutku, v času dela z energijami, uporabiti. Vklop je stanje, ko se vključimo v delovanje notranjega jaza in delamo z energijami, izvajamo transformacije, mantramo, molimo ali treniramo, vlagamo energijo za duhovno napredovanje. Izklop je stanje vrnitve, izstopa iz notranjega jaza, lahko bi rekli iz stanja meditacije v pozicijo delovanja ega in v vsakdanje funkcioniranje naše osebnosti.

Kristjanom je ta sistem prehoda iz enega stanja zavesti ega v drugo stanje zavesti notranjega jaza skoraj nujno potreben; moramo se ga naučiti in izvajati v praksi, ker nismo prilagojeni oziroma vzgojeni za dalj časa trajajoče meditacije.