1.4.   Izobrazba in psihologija

Izobrazba posamezniku prinese ugodnosti za življenje na Zemlji, znanje omogoča široko razgledanost v različne smeri s poudarkom na poklicni vedi, možnost vključitve v okolje, družbo, v državne in mednarodne organizacije. Splošna načitanost omogoča vpogled in razumevanje tematike, izkušnje drugih in nasprotnih razmišljanj, različnih poklicev in filozofij, daje odgovore na marsikatera vprašanja iz vsakdanjega dogajanja, s fizičnega ali z duhovnega nivoja. Pridobljeno znanje bo vedno koristno tudi za duhovno rast in spoznanje duhovnih vrednot, poti do zastavljenih ciljev. Vendar se moramo zavedati, da izobrazba sama po sebi ne pomeni dosti za duhovni razvoj, brez nje se sicer nekoliko težje znajdemo pri razumevanju duhovnih postopkov, vendar izobrazba ni odgovorna za duhovno rast. Ne samo v zgodovini, tudi danes srečamo večino posameznikov, ki nimajo formalne izobrazbe in ki so kljub temu duhovno visoko razvite osebe. Kot sem omenil v prejšnjih knjigah o zdravljenju z življenjsko-kozmično energijo si izobrazbo pridobimo z učenjem, in lahko je to dobro ali slabo znanje, medtem ko si duhovnost pridobimo z vlaganjem energije in kot nagrado pridobimo določeno duhovno sposobnost, sposobni smo in to lahko doka- žemo. Dalo bi se grobo primerjati in reči, da je izobrazba teorija priprave za fizično življenje in da je delo, oziroma praksa, pot k duhovnosti, in njuno sodelovanje daje vrhunski rezultat. Izobrazba sama, študij v eno smer, daje posamezniku usmerjeno poklicno ozko gledanje na zakonitosti narave, in družba od takšnega strokovnjaka pričakuje dobre rezultate na področju njegovih priučenih znanj.

Rezultat v duhovni rasti posameznika, ki nima izobrazbe, in tistega, ki jo ima, bo enak: oba bosta duhovno rasla z vlaganjem energije za dosego duhovnih kvalitet. Razlika bo v tem, da bo neizobraženi posameznik obvladal določeno duhovno disciplino in bo s tem zadovoljen, medtem ko bo izobraženec to univerzalno znanje uporabil še v druge namene in panoge ter obogatil svojo izobrazbo na nivoju maksimalnih kvalitet. Visoka in usmerjena izobrazba lahko zavira postopek duhovne rasti in pojmovanje duhovnosti, toda to je odvisno izključno od posameznika. Povedano lahko strnem v sklep, da so izobrazba, primerna literatura, seminarji in tečaji za duhovno rast nujno potrebni pri spoznavanju duhovnih ved, toda za končni rezultat, spoznanja in pridobivanja duhovnih kvalitet le-ti niso pogoj: vsak neizobražen posameznik s svojim prizadevanjem in vlaganjem energije v duhovno rast lahko postane dober terapevt.

Psihologijo in vede, katere iz nje izhajajo, mnogi danes napačno razumejo, njen nauk enačijo in tolmačijo kot znanstveno vedo, ki daje velik prispevek in usmeritve k duhovnemu razvoju, čeprav to ne drži. Psihologija je veda v ozki povezanosti s fizičnim delovanjem človeka, njegovo logiko in zakonodajo v družbi, tako da to znanost lahko izenačimo z ego sistemom. Pričakovali bi, da bo psihologija spona med fizičnim in energetskim telesom in da se preko psihologije lažje stopa na pot duhovnega razvoja, vendar smo se zmotili. Ta veda je veliko doprinesla k spoznanju človeka, njegovemu obnašanju v družbi in okolju, toda njene na primer zdravilne metode, negirajo vsako logiko zdravega razuma. Psihoterapevti opravijo na stotine terapij da ozdravijo neko človeško lastnost, katero lahko z uporabo energetske terapije ozdravimo s par terapijami. Danes družbe na različnih koncih sveta zaradi slabega odnosa do duhovnih ved in nerazumevanja njihovih ZAKONITOSTI, psihologe uvrščajo med duhovno razvite ljudi in jim s tem omogočajo pravico da odločajo in usmerjajo sredstva informiranja v smeri psihologije. Zaradi napačnega informiranja o duhovnih vedah pri vseh bralcih tovrstne literature, zavajajo bralce z nekorektnim razlaganjem duhovnih zakonitosti in s tem v osnovi zavrejo duhovni razvoj posameznika. Posamezni psihologi, čeprav so priznani v družbi kot avtoritete na področju duhovnosti, zavajajo vse družbene strukture in jim onemogočajo, da bi pravilno pristopile k duhovnemu razvoju, uporabi in izkoriščanju duhovnih zakonitosti, še zlasti pri uporabi tega znanja v zdravilne namene, oziroma za srečno življenje na Zemlji in za življenje brez bolezni.

Psihologi so, seveda, lahko visoko duhovno razviti ljudje in jih iz zgodovine človeštva poznamo po knjigah in sistemih, ustvarjenih za duhovni razvoj posameznika. Po navadi napišejo več knjig, prevajajo dela tujih avtorjev, ezoterično literaturo prilagajajo svojim načelom in sistemom za duhovno vzgojo. Veliko koristnega se lahko naučimo od njih, ker se zavedajo, da jim ezoterika pomaga v poklicu ali da jim omogoča da uberejo pravo pot duhovnega razvoja in tako obogatijo vedo psihologije. Psihologijo je dobro poznati, vendar se moramo zavedati, da ta veda ni odgovorna za duhovno rast posameznika, da je lahko celo zaviralna pri duhovnem razvoju, da zavira duhovno napredovanje in posameznika najlažje spelje na stranski tir ali mu vsili lažno znanje o duhovnostih in duhovnih zakonitostih.

Vsak posameznik, ki želi iti po duhovni poti, mora vedeti da bo brez literature, izobrazbe, tečajev in predavanj moral prehoditi trnovo pot do posameznih duhovnih vrednot. V praksi poznamo neizobražene ljudi, ki so duhovno razviti, vendar se od drugih duhovno razvitih ljudi razlikujejo po tem, da so usmerjeni samo v eno smer: imajo sposobnost, da so jasnovidni ali da so strokovnjaki za zdravljenje okostja, uporabo trav, čajev in podobno. Niso redki primeri da posamezne ženske s podeželja ne znajo pisati, ne poznajo psihologije, a kljub temu odlično prerokujejo, poznajo zdravilstvo, astralno letenje in imajo sposobnosti zunaj čutnih zaznav, ki jih po tej lastnosti in sposobnosti močno ločijo od someščanov.

ga te vede ne zavedejo na stransko pot, pot ega s fizičnega terena, in njegovih pasti. Ta spoznanja, da se ne vežemo slepo na izobrazbo, psihologijo, ezoterične vede in podobno, doprinesejo veliko koristnega pri vlaganju lastne energije za duhovni napredek in spoznanje sveta energij. Veliko težje je namreč popravljati zgrešene poti duhovnega razvoja in učinke nepravilno vložene energije za duhovno rast kot pa uresničevati postopek vzgoje v duhovno znanje. V večini primerov je popravljanje zgrešene poti duhovnega razvoja neuspešno, nepopravljivo, zaradi česar taki posamezniki na koncu, v večini primerov skoraj vedno uberejo napačno, nasprotno smer, pot ego zablod, črne magije in nikoli ne dosežejo zastavljenega cilja, lahko bi rekel, da nikoli ne doživijo razsvetljenja