1.    KAKO ZAČETI

Večkrat sem pri razlagah o energijah naletel na težavo, kako pojasniti nek energetski pojav ali odziv energije na naš fizični svet. Predvsem je problem kako izbrati, kako najti ustrezen primer, ki je na nivoju fizičnega sveta primerljiv s svetom energij, da bi razumevanje teh pojavov postalo jasno in dojemljivo. Pri vsem tem sem prišel do spoznanja da je naš zahodni del sveta kljub tehničnemu napredku neizobražen in z družbenimi sistemi, ter še celo z religioznimi pogledi osiromašen glede pojmovanja nivoja duhovnosti, nivoja energij in glede možnosti sprejemanja duhovnih načel. V deželah Zahoda, deželah materialističnega pogleda na svet ali v deželah enoreligijskega sistema, je razkorak med pojmovanjem duhovnosti in fizičnega načina življenja tako velik, da je energetski pojav težko jasno predstaviti, če pojasnilo ni vezano prav za ta fizikalni svet.

Tudi družbeni sistemi, izobraževalni programi, delovni procesi, družbena gibanja in tako rekoč vse oblike združevanja imajo za cilj usmerjeno vodenje množic k realizaciji nekaterih zastavljenih ciljev. Posameznik mora biti primeren, zadosti izobražen, usklajen v delovnem procesu, »držati skupaj« v določeni skupini in podobno, da ne naštevam naprej, vse s ciljem, da omogoči določeno končno realizacijo oz. določe- ne cilje družbeno vodenih sistemov in projektov družbe. Tu ni nič narobe, narobe je, da je posameznik z izpolnjevanjem skupnih ciljev potrošil dnevni čas in pozabil na možnost lastnega usmerjanja svojega življenja in lastnih odločitev: izgubil je svojo svobodo. Usmerjeni sistemi družbe posameznika omejijo in mu zarišejo pot v prisvajanje materialnih dobrin in v lagodno življenje. Posameznik razvije svoj ego: kupuje drage avtomobile, stanovanja, gradi hiše in vikende, kupuje jahte, zbira drage predmete, potuje po svetu itd., vse s ciljem svoje lastne afirmacije, potrditve, da je uspel v sistemu, ki ga je dodobra »usmeril«. Tudi tu ni nič narobe, treba je le vedeti, da je posameznik sebe vzgojil in popolnoma prilagodil tem materialnim ciljem, kateri onemogočajo, da se razvijejo notranje kvalitete človeka, da se razvije notranji jaz. Najhujše pri tem je, da človek izgubi občutek za humana, socialna in etična načela, katera so pri duhovnem razvoju nujno potrebna.