11.3. Posvečanje pozornosti

V začetni fazi dela predstavlja gledanje notranjih organov v telesu skoraj vsakemu terapevtu velik problem, slika zbeži iz spomina in jo nazaj težko povrnemo, enostavno jo izgubimo. Z analizo teh problemov sem prišel do zaključka, da mora gledanje notranjih organov predstavljati živo obliko in ne statično sliko. Tako, na primer, koncentracija oziroma usmerjanje pozornosti samo na določen predmet ustvarja stabilno, statično stanje in slika lahko hitro izgine. Koncentracija torej ni pravi prijem, uporabiti moramo pristop gledanja živih stanj: z gledanjem moramo videti, oziroma v možganih ustvarjati živo sliko z lastnostmi številnih posameznih elementov. Takšen sistemski pristop, kjer opazujemo lastnosti in detajle določenega organa, imenujemo posvečanje pozornosti: posvetimo se namreč samo opazovanemu organu in njegovim lastnostim.

Doseči gledanje organov v živi obliki, oziroma prijem »posvečati pozornost« najlažje dosežemo, če se naučimo pristnega kontakta z opazovanim predmetom. Tehniko opazovanja lahko izvajamo na dva načina, in sicer:

• da si sebe predstavljamo v pomanjšani obliki, ali

• da opazovani predmet povečamo, na primer, na velikost našega telesa.

Vzemimo za primer gledanje las, to lahko naredimo tako, da se pomanjšamo na velikost las in začnemo hoditi med lasmi kot v gozdu med drevesi, ali pa za to gledanje povečamo lase na nivo dreves. Uprizoritev, da lahko vidimo samo en koren las, nam omogoča, da posvečamo pozornost vsakem delcu in da lahko opazujemo vsako njegovo lastnost. Naše gledanje postane živo in vidimo več elementov strukture in delovanja, kar omogoča možganom kontakt z živo sliko, s predmetom kakršen je v naravi, z vsemi slabimi in dobrimi lastnostmi.

S treniranjem ali vlaganjem energije je treba doseči želeno mentalno stanje, ko opazujemo predmet in njegove lastnosti, ne da bi nam to gledanje motile kakršnekoli druge misli. Vživimo se, oziroma zlijemo se s predmetom, opazujemo ga, delujemo nanj brez posebnih emocij, oziroma: dobesedno posvetimo pozornost samo opa- zovanemu predmetu. Vsaka misel, ki je padla s strani ko smo posvečali pozornost opazovanemu predmetu, nam pove, da ego še vedno deluje, da še nismo na pravem, čistem meditacijskem nivoju in da je potrebno še delati in vlagati energijo za dosego zastavljenega cilja. Tako gledanja vseh oblik in vseh velikosti predmetov okoli nas postane pristno in naravno, brez vpliva ega in njegovega presojanja. Moramo paziti, da nas ne razočarajo določeni pomisleki glede našega dela ali nepričakovani strah, ker so to zablode iz vsakdanjega dogajanja in opazovanja na fizičnem nivoju.

Posvečanje pozornosti izvajamo v času meditacije in vsaka ovira, vsak pomislek, ki moti ta proces, predstavlja slabo oceno za stanje meditacije in opozorilo, da moramo nadaljevati s terapevtskim vsestranskim treniranjem in vlaganjem svoje energije, da dosežemo stanje naravnega opazovanja predmeta. Če si uspemo predstaviti, da se nahajamo v zaprtem sodu samo z opazovanim predmetom in da smo sami z njim, da ni nič drugega, je to dober začetek terapije. Končno stanje, ko zamislimo določen predmet in ga opazujemo brez dodatnih vdorov drugih misli, je meditacijsko stanje posvečanja pozornosti.