11.4. Gledanje notranjih organov

Poseben postopek posvečanja pozornosti je sposobnost gledanja notranjih organov, podoživljanja slik in simbolov na opazovanem delu telesa. V mislih lahko vedno dobimo, lahko si prikličemo sliko organa v telesu, katerega smo videli v naravi, ali na sliki, tiskani v knjigah in podobno. Povrnitev slike iz spomina, katero smo videli, ali se je naučili, je znanje shranjeno v možganih in ne koristi za gledanje notranjega dela v telesu. Slike iz spomina so takšne, kakršne smo si z učenjem zapomnili in shranili v možganih, daleč od tega, da bi ta slika natančno ustrezala realni sliki, na primer določenemu organu pacienta. Uporaba slik iz spomina za gledanje notranjih organov ne zadošča, te slike nas lahko zavedejo in zato smo pri delu mentalne kirurgije neuspešni.

Realno sliko notranjih organov dobimo le, če opazovanje izvedemo v stanju meditacije in natančno usmerjeno na določen organ. Najprej posvečamo pozornost opazovanemu delu telesa, posvetimo se vsem lastnostim, ki jih ima, povezavi z drugimi deli telesa in nalogi, ki jo opravlja v organizmu. Ni potrebno sebe prisiljevati, da posvečamo pozornost določenemu organu, ker to ni naš cilj, toda posvečanje pozornosti je pogoj, oziroma omogoča usmerjeno meditacijo. Pozorno opazovanje uporabimo toliko časa, kolikor je potrebno, da pridemo v stanje usmerjene meditacije in možnosti videnja opazovanega dela telesa. V primeru, da vdirajo različne misli, ali se pojavijo različne slike, je to zagotovo vpliv ega, ki nas ovira pri duhovnemu gledanju, in hkrati potrditev, da še nismo v stanju meditacije ter da bomo dobili napačno sliko organa, ki ga gledamo. Moramo biti popolnoma sami z opazovanim delom telesa, brez vsake druge misli, brez prisile, in ko dobimo občutek, da smo sestavni del opazovanega organa, dobimo njegovo realno sliko, oziroma sliko dela telesa ali celotnega telesa.

Pacient lahko deluje na nas in nas ovira pri meditaciji gledanja notranjih organov tako, da nam možgani prikažejo napačno sliko. Na takšne ovire moramo računati in metoda, katero v praksi zelo uspešno uporabljam, je da s kakšnim nepričakovanim vprašanjem preusmerim pacientovo pozornost in razmišljanje. Na terapevtovo vprašanje pacient začne razmišljati, poskuša dati odgovor in s svojimi misli ne moti več procesa zdravljenja, terapevt pa v tem času opravi gledanje organov ali celo opravi mentalno intervencijo. Prav tako lahko terapevta motijo prisotni v bližini oziroma prostoru in s svojim mentalnim delovanjem ovirajo postopek gledanja notranjih organov. Praksa je pokazala, da moramo tudi te vplive nevtralizirati: meni v praksi to uspeva tako, da nad gledani organ položim dlani, enako kot da bi ta organ zdravil z rokami.

Končno, ko smo opravili vse preventivne ukrepe za blokado različnih vplivov, se vključili v stanje usmerjene meditacije, se slika opazovanega organa pojavi v realni obliki. Sposobnost gledanja je lastnost posameznikov in je odvisno od zastavljenega cilja gledanja, zato vsak terapevt dobi pri sebi specifično, a podobno sliko. Osebno programiram gledanje samo za poškodovani del organa, pozornost usmerjam na njegovo deformacijo, ali bolje rečeno na poškodbo, kjer želim kirurško intervenirati. Za potrebe mentalnega čiščenja pa moramo videti celoten organ in njegovo energetsko sliko. Kot zaključek lahko rečem, da je gledanje notranjih organov sposobnost oziroma lastnost vsakega posameznika in njegove terapev- tske vizije, da gledanje ni statično, slika je živa, ni omejena na posamezen del telesa, lahko vidimo vse, kar si lahko zamislimo, oziroma vse, kar moramo videti za potrebe zdravljenja.

Vzemimo za primer gledanje izrastline, bule na deformiranem organu: vidimo celotno izrastlino in majhen del zdravega tkiva, pod to sliko se bežno pojavi slika zdravega stanja. Za gledanje žolčnih kamnov vidimo celoten žolčnik in odvodni kanal do dvanajsternika. Običajno je slika opazovanega organa črno-bela in so razlike v sestavini tkiva odtenki sive barve. Žolčne kamne od žolčnega peska razlikujemo tako, da je pesek sive barve, medtem ko je kamen črne barve. Slika opazovanega organa se pojavi v realni obliki, takšna, kakršna je v tem trenutku: organ zaradi bolezni lahko spremeni svojo obliko, to nas ne sme presenetiti, in vsako sliko, ki jo dobimo, obdelujemo brez pomisleka o njegovi obliki in podobno.

Videnje lahko usmerimo od celice vse do celotnega organizma, od molekule do tekočine, od živcev do možganov, od pokostnice do okostja in podobno. Sposobnost duhovnega gledanja ni omejena samo na človeški organizem, opazujemo lahko vse, kar je v naravi, od živalskega do rastlinskega sveta, od žive do mrtve narave. S to tehniko nekaterim posameznikom uspeva videti slike v zaprtem prostoru, odkriti izgubljene predmete ali celo najti pogrešane osebe. Takim osebam rečemo, da so nadarjene, da so se s to lastnostjo rodile, vendar bi prej rekel, da so si to lastnost skozi težko življenje spontano pridobile, ali da so se s treniranjem, vlaganjem energije duhovnega gledanja predmetov naučile. Človek se rodi z dušo z visoko ali nizko inkarnacijsko stopnjo, kar pomeni, da se nadarjenost posameznika meri s tem, kako visoko razvito dušo ima. Osebe z visoko razvito dušo lažje dojamejo in razumejo neznano snov, hitreje dosežejo določeno duhovno stopnjo, uporabijo manj energije pri osvajanju duhovnih nivojev, kot pa tisti, katerih duša ni dovolj razvita. Zagotovo pa enim in drugim z vlaganjem energije uspe doseči realno stanje gledanja notranjih organov.