12.1. Ugodnosti možganov

Mirno lahko trdim, da so možgani tisti del človeškega telesa, ki nam omogoča realizacijo vseh zahtev na nivoju fizičnega telesa, in da so možgani hkrati, preko sodelovanja z dušo, direktna povezava s stvarstvom. Možganski ukazi v fizičnem delu telesa sodijo v normalen postopek vodenja, kot sem to že obdelal v tem gradivu in še v treh knjigah o zdravljenju z življenjsko-kozmično energijo. Naša naloga je spoznati obratno pot, pot ki vodi preko duše do stvarstva, do božanskega nivoja, do Boga, tisto pot, ki nam omogoča pridobivanje božanskih kvalitet, ne glede na to ali so te pridobitve za človeka dobre ali slabe. Možganom je odprta ta pot k stvarstvu in vklju- čitev v božanske principe, le da možgani to pot zavestno ne uporabljajo. Povezave našega organizma s stvarstvom izvaja duša samo za nujne potrebe, in lahko rečem, da povezava možganov s stvarstvom zavestno ni vzpostavljena, ta duhovna pot ni ustaljena, možgani morajo to pot šele spoznati in se naučiti, da jo aktivirajo. Vzemimo za primer, da človek lahko plava v vodi, toda pri tem ne bo uspešen, utopil se bo, če se ne nauči plavati. Prav tako imajo možgani možnost povezave z božanskim principom, toda njihova povezava ne bo uspešna, če se ne naučijo hoje po tej poti.

Vse poti in smeri nauka joge in meditacije imajo za osnovni cilj izučiti telo in usposobiti možgane posameznika, da bi lahko uporabljali pot do stvarstva. Molitev je mantrično meditacijski postopek vernika, in ima isto nalogo: usposobiti možgane, da se preko molitve povežejo s stvarstvom, z Bogom. Cerkev ponavadi usmerja molitev v korist lastnih programov in dogovorjenih načel, zato je molitev včasih, oziroma večkrat neuspešna ali celo kontraproduktivna. S spoznavanjem različnih načinov izvajanja religijskih načel pridemo do zaključka, da so bili nekateri narodi zelo uspešni pri odpiranju poti k stvarstvu. Dobil sem občutek, da so nekdanja plemena, za naše poglede primitivna, imela boljši uspeh v odpiranju duhovne poti, kot je to v praksi t. i. velikih religij, ki so na čelu s cerkvijo, pod plaščem duhovne usmerjenosti, bile dostikrat bolj prilagojene osvajanju materialnih dobrin kot pa vzgajanju vernikov za duhovno pot osebnega razvoja.

Ne bo odveč ponoviti dejstvo, da imajo, ob normalnih postopkih vodenja procesov v organizmu, ki jih izvaja duša preko možganov, možgani v sodelovanju z dušo še svojo lastno komando, ki so si jo pridobili z znanjem in izkušnjo in smo jo poimeno- vali »komanda ega«. Ti dve komandi, ki se izvajata v sferi delovanja našega telesa, sta prav tako možni poti v nasprotno smer, poti za odpiranje povezav s stvarstvom. Imamo torej dve poti za duhovni razvoj, in sicer pot, ki jo vodi duša, in pot, ki jo vodi ego. Z razvojem humanih, etičnih, pravnih, socialnih in podobnih opredelitev omogočamo možganom, da prepustijo upravljanje duši, da nas preko meditacijskih postopkov vodi k stvarstvu, da razvijemo duhovno pot. Z osvajanjem materialnih dobrin, željo po vladanju, dominantnosti in podobno možgani na čelu z egom preko meditacije odpirajo pot k črni magiji. Duša omogoča povezavo s stvarstvom, in ker pri črni magiji možgani uporabljajo ego in si podredijo notranji jaz, jim pot duhovnega razvoja ni omogočena. Kljub temu se izvajalci črne magije, ki opravljajo zlobna dela, zaradi istih vhodnih vrat, štejejo za božanske poslance, poklicane da izvršijo selekcijo med ljudmi. Njihovo zadovoljstvo ob izvajanju škodljivih namenov s črno magijo, zadovoljstvo pri ubijanju, uničevanju organizmov in številnih drugih postopkov, ki v začetni fazi pomenijo vzrok za marsikatero, pogostoma hudo bolezen, je žalostno in zavrženo dejanje, toda tudi vsakdanja resničnost.

Pot črne magije, oziroma poizkus, da bi preko ega hodili duhovno pot, je vsakdanja usoda prebivalcev zahodne zemeljske poloble. Srečamo zdravilce, svetovalce, ezoterike in podobne, ki se deklarirajo za duhovno razvite posameznike, toda skozi posledice njihovega dela in izjave, kot so: »Jaz tudi delam s kozmično energijo«, »Meni ta zdravilna poteza dela dobro«, »Delam s svetlobo«, »Drugi zdravilci nimajo prav, napačno delajo«, »Tega vam jaz ne morem narediti, toda poznam nekoga, ki je to sposoben« in podobno jih zelo hitro odkrijemo. Ego je pri teh posameznikih močno razvit, njihov notranji jaz nima nobene pravice delovati, tako da ti posamezniki zaradi dominantnosti ega izvajajo obračune s konkurenco z uporabo črne magije. V praksi zasledimo te obračune kot črnomagijsko delovanje posameznika ali delovanje v skupini po šest, dvanajst oseb, ki z magijskimi protokoli ustvarjajo hude posledice na organizmu žrtve. Večina žrtev umre za neozdravljivo boleznijo, naredi samomor ali izgubi življenje v prometni ali delovni nesreči, kar vse je vsekakor posledica delovanja črne magije. Vsi ti izvajalci črne magije se na zunaj obnašajo kot prijazni, dobrosrčni in delovni ljudje, skoraj nemogoče je, da bi jih prepoznali, če z merjenjem ne ugotovimo njihovih lastnosti in zlobnih nagnjenj.

Pot duhovne smeri je pot pod nazorom duše in notranjega jaza in je smer za osva- janje humanih načel, ki ne dovolijo, da bi se ego vmešaval v proces prizadevanja za osvajanje duhovnih ciljev. Ego ne upravlja, stoji ob strani in v grobem lahko rečem, da se po duhovnem razvoju posameznika, po začetnem uspehu na duhovni poti zadovoljuje in povečuje, toda v kratkem času izgubi tudi to lastnost. V vseh procesih na duhovni poti je ego vedno prisoten in sodeluje z notranjim jazom, toda ne vpleta se v postopke dela in ukaze notranjega jaza, vendar pa pri delovanju v nasprotni smeri, k fizičnim komponentam, ego te svoje pridobitve s pridom uporablja. Večina duhovno razvitih posameznikov je obenem razvila dodatno lastnost, empatijo, željo po pomaganju drugim, zato postanejo zdravilci ali učitelji na poti nadaljnjega posredovanja pridobljenega znanja; ego je zadovoljen s tem delom, čeprav bi rekli, da je to delo pod direktno komando duše in notranjega jaza.

Ko z urjenjem dosežemo stopnjo popolne meditacije, in nam pri delu ne vdirajo misli s strani, je to dober dokaz, da je ego prepustil komande duši, in da bodo naša prizadevanja in posegi na nivoju duš uspešni. Spoznavanje in osvajanje duhovnih zakonitosti je naporna pot, in ko dosežemo njen cillj to prepoznamo po prijetnem občutku da smo dobili nagrado, in da je naša zavest na neki višji ravni. To ni osvajanje znanja, to ni učenje, kjer predelano snov lahko pozabimo, to je brezpogojna usmeritev k božanskim principom skozi vrata, ki nam jih odpre duša.