12.3. Odobritev za zdravljenje

Že pri prvem opisu mentalne kirurgije sem omenil, da terapevt opravlja postopke zdravljenja tako, da deluje na dušo pacienta, katera preko možganov in možganskih možnosti spreminja genetske sekvence za oboleli del telesa po opravljenem mentalno kirurškem posegu. Postopek deluje analogno sugestiji in je podoben posebni obliki samozavedajoče se in kratkotrajne hipnoze. V kratkem: vsi mentalni preizkusi delujejo izključno preko samostojnega odločanja duše pacienta in uspešno lahko opravimo samo tiste intervencije, za katere dobimo pristanek njegove duše. Tako duša pacienta, ne terapevt, da nalogo možganom da zamenjajo poškodovano sekvenco genov, ki so povzročili bolezen. To zamenjavo starega in poškodovanega programa z zdravim genetskim programom, ki definira zdravo stanje na mestu bolezni, možgani vzamejo iz rezervnega sklada DNK-ja. V genetskem kompletu programov v DNK strukturi ima vsaka funkcija v organizmu več istih zapisov sekvenc, katere v sistemu varnosti za organizem omogočajo nastanek in popravilo kreacije, zamenjavo poškodovanega programa, ki je nastala pri različnih poškodbah oziroma pojavih bolezni.

Prav tako je pri zdravljenju: vse priprave, čas meditacije in vstop na nivo duš opravimo z nalogo, da dobimo kontakt z dušo pacienta. Ker gre tu izključno za sporazumevanje med enakopravnimi odločanji duš, je razumljivo, da moramo pri vsaki intervenciji na nivoju duš dobiti soglasje druge strani. Terapevtove pravice in odločanje, kljub temu, da opravlja humano delo, na nivoju duš nimajo nobenih privilegijev, oziroma terapevtova duša nima nikakršnih posebnih pravic, ne več ne manj kot katerakoli druga duša. To pogojuje, da moramo na nivoju duš dobiti odobritev za vsako našo potezo ali intervenco, ker, če tega ne naredimo, smo nasilno vzeli pravico drugi duši in napravili zločin. Zločini na nivoju duš se ne odpustijo in zato nas čaka zaslužena kazen, ki jo moramo odslužiti, če ne mi, pa zagotovo naši potomci.

Na nivoju duš ne delujemo na dušo pacienta, kot je to primer pri mentalni kirurgiji, kjer uporabimo zmogljivosti možganov, temveč vzpostavimo stik z dušo pacienta. Lahko rečem, da je to intuitiven razgovor med dušama pacienta in terapevta in da ima duša pacienta izključno pravico odločanja, ne glede na to, ali se je duša pacienta odločila za dobre ali slabe ukrepe za njeno fizično telo. Terapevt nima pravice ugovora: mora poslušati odločitve duše pacienta in ukrepati, ne glede na to, ali je z odločitvijo zadovoljen ali ne. Na nivoju duš je čista resnica, ni trgovanja ali podtikanja, in podobne pasti ega ne obstojajo.

Duša, ko se odloči, da bo zapustila fizično telo, ima za to gotovo tehten vzrok, nima več interesa nadaljevati utelešenje, in zato prepušča telo razpadanju. Če odhod duše iz telesa še ni natančno časovno definiran, lahko traja tudi več let, duša nima interesa nasprotovati želji terapevta, da bi v njegovem zapuščenem telesu dovolil utelešenje druge duše, katera bo podaljšala življenje fizičnem telesu. Kot sem omenil, na nivoju duš ni zavisti, zlobe, dominantnosti, uporabe črne magije in podobnih zvijač ega, zato bomo zanesljivo dobili pozitiven odgovor za pripravo možnosti intervencije na nivoju duš.

Duše so kompleksne, večdimenzionalne, univerzalne in v svoji celotni vsebini imajo vse programe za realizacijo vseh kreacij na Zemlji. Razvrstitev duš lahko naredimo na osnovi njihovih lastnosti, in ne po njihovi vsebini, ker so duše med sabo po vsebini popolnoma enake. Tako duše pri reinkarnaciji pridobivajo kvaliteto za programe s svojim utelešenjem in se razlikujejo med sabo po tem, koliko stopenj inkarnacij že imajo, oziroma koliko programov so že aktivirale, kakšna je njihova trenutna zavest. Po vsebini ni razlike med dušo nekega delavca in dušo brahmana, razlika je le v tem, da je brahman aktiviral skoraj vse programe duše za fizično telo človeka, je pri vrhu na reinkarnacijski lestvici, medtem ko je delavec komaj na začetku aktiviranja programov in na začetku reinkarnacijske poti. Duša človeka in duša živali je vsebinsko popolnoma enaka, le da je Stvarnik postavil določen vrstni red izvedbe in aktiviranja programov za človeka in drugega za živali. Kreacije na Zemlji, različne fizične oblike telesa se med sabo ne razlikujejo zaradi različnih duš, temveč zaradi različnih programov, ki jih aktivira duša posamezne kreacije in s tem formira takšna telesa, kot so. Duša delfina in duša človeka sta po vsebini programov enaki, le da se je telo delfina formiralo po svoji specifični poti aktiviranja programov duše, katera je formirala takšno telo kot ga ima delfin, in telo človeka se je formiralo po svoji specifični, drugačni poti izvajanja programov duše, ki je definirala takšno telo kot ga ima človek.

Na nivoju duš ni videti, da obstajajo različne oblike življenja, da obstajajo dobre in slabe oblike, kot so angeli, nadangeli, hudiči, salamandri in podobno. Ni posebne hierarhije brez telesnega življenja, vsaka duša ima možnost biti dobra kot angel in slaba kot hudič. Duše z utelešenjem pod vplivom ega razvijajo zavest za dobre in slabe lastnosti, ki jih po smrti fizičnega telesa ne izgubijo in jih zaradi takšnih pridobljenih izkušenj, »prilepkov«, nekateri nauki in filozofije razvrščajo v različne oblike življenja, kot so dobri angeli ali zlobni hudiči. Na nivoju duš ni nekih posebnih računalnikov, akaš, angelov, hudičev in podobnih oblik, da ne naštevam, ker če bi to zares obstajalo, bi lahko imeli utemeljene pomisleke v sposobnost in namere Stvarnika. Obstaja pot preko duše do Stvarnika, in obstajajo naši možgani, ki so sposobni ustvarjati neverjetne oblike svetov in življenja v njih, kot sta raj in pekel.

Kolektivna zavest kot poseben produkt možganov nastane zaradi različnih naukov ali vsiljenih prepričanj pri množicah, ki jih v večini primerov plasirajo religiozna središča, in aktivira v možganih ustvarjene oblike, kot so angeli ali hudiči. Narodi, kateri ne poznajo mitov ali religij o angelih, jih nikoli ne bodo niti videli. Takšne razvrstitve in namišljene oblike življenja si je izmislil človek, nikakor pa ne naš Stvarnik.

Naj ponovim, da so zgrešena mišljenja, da se duše med sabo razlikujejo: med sabo se razlikujejo le po aktiviranih programih oziroma sposobnostih, katere so skozi sistem utelešenja pridobile. Duša je voditelj, vodnik vseh procesov v organizmu, tako pri človeku kot tudi pri vseh drugih kreacijah na Zemlji, na primer pri živalih. Vzemimo za primer pilota, ki vodi letalo: on je tu duša za letalo; seveda, naš pilot je sposoben, da se po pristanku letala na letališču vsede v avto in tu prav tako postane duša avtomobila, s katerim se odpelje domov. Pričujoča primera nazorno kažeta, da je ista oseba opravljala različna opravila, eno za vodenje letala in drugo za vodenje avtomobila, dveh konstrukcij, ki se med sabo razlikujeta po zahtevnosti teh naprav, ter da je komande izvajala ena in ista oseba, v naši primerjavi je bil v prvem in drugem primeru vodnik ena in ista duša, človek.

Sprejeti moramo načela univerzalnosti, ki jih ima narava, in se poslužiti preprostih, toda genialnih rešitev pri vseh oblikah kreacij na Zemlji, ki so ustvarjene po istem vzorcu oziroma principu. In sprijazniti se moramo tudi z dejstvom, da ista duša lahko opravlja različna opravila in je lahko vodnik pri različnih oblikah življenja, kot splošna načrtna rešitev, ki omogoča formiranje vseh kreacij na Zemlji na zelo preprost in enostaven način. Za primerjavo vzemimo motor z notranjim izgorevanjem, ki pretvarja eno energijo v drugo, toplotno energijo iz izgorevanja goriva v mehansko energijo, katero lahko uporabimo univerzalno za vse stroje, kot so avtomobil, ladja, letalo in podobno. Te primerjave lahko najdemo povsod v naravi oziroma v tehnologiji in bi bilo nesmiselno, če bi za potrebe motorja avtomobila imeli en način pridobivanja mehanske energije, za druge motorje oziroma stroje pa drugačno pretvorbo in drugačno napravo.

Vzemimo kot sklep, da so vse duše med seboj enake in, da imajo enake pravice na nivoju duš, zato je logično, da moramo za vsak poseg v sistem druge duše ali v pravice medsebojnega odločanja dobiti primerno odobritev nasprotne strani. Na tem nivoju so pravice povsem izenačene, in kot sem omenil, pusti kršitev teh pravic za posledico greh, ki ga je vedno treba odslužiti. Prošnja za odobritev ni potrebna na nivoju duš, toda to sporazumevanje med dušami je potrebno našemu podrejenemu egu, in ta poteza terapevta predstavlja prijem, kateri egu ne dovoli, da bi se vpletal v duhovne sfere.