12.4. Pot k zdravljenju

Za delo na nivoju duš je nujno, da je terapevt pripravljen, da so njegove terapevtske sposobnosti izvajanja meditacij primerne za takšno delo, in da so njegove značajske lastnosti na najvišjem nivoju humanosti. Od njegove pripravljenosti je odvisna tud možnost dela na tem nivoju: osvobojen mora biti zemeljskih potreb, oziroma potreb ega. Terapevt ne sme imeti samo željo ali nagnjenje za delo na nivoju duš, za to delo mora obstojati nujna potreba, lahko bi rekli celo edina rešitev. Pri zdravljenju se to stanje manifestira tako, da smo prisiljeni v tovrstne prijeme, da nimamo drugega izhoda iz bolezni kot z delom na nivoju duš. V praksi je za nujno intervencijo na nivoju duš dovolj, da ima ena oseba živo povezavo s pacientom. Pobuda lahko izvira od pacienta, od njegovih sorodnikov ali najbližjih prijateljev, nikakor pa ne od terapevta. Njihova pobuda mora izražati brezkompromisno prošnjo za pomoč: to je duhovna molitev in je povezana z občutkom popolne predanosti in želje za ozdravitev. Imel sem nekaj primerov v svoji praksi, ko nisem mogel ozdraviti pacienta, ki je že bil v kritičnem stanju, samo zaradi tega, ker so bili vsi okrog njega prepričani, da je z njim konec, tako da za zdravljenje nisem dobil odobritve na nivoju duš in je zares nastopila smrt.

Terapevt preide v stanje meditacije, meditativno se osvobodi fizičnega telesa, oziroma ne dovoli nobenega vpliva zemeljskih okoliščin in potreb, oziroma ne dovoli, da bi nanj delovale komponente ali ukazi ega. V stanju meditacije terapevt intuitivno zazna, da je na nivoju duš, ali pa to stanje enostavno ugotovi z merjenjem. Kot prvo mora terapevt na nivoju duš ugotoviti, če ima v tem trenutku pravico za svoje delo, in v primeru, da to odobritev ne dobi, mora takoj prenehati s posegi, se povrniti iz stanja meditacije. Merjenje je metoda, katera nam vedno da pravilen odgovor, tako tudi o dovoljenju za delo in opredelitev za takšen postopek preverjanja je pravilna, kajti terapevtu merjenje da trden odgovor, čeprav eno in drugo obliko preverjanja vodi intuicija. Stanje, ki ga podoživlja terapevt, ko preide v svet duš, v času pridobitve dovoljenja za delo, je kot da bi se nahajal v prostorni, velikanski svetli krogli: s svoje leve strani intuitivno zasledi dušo pacienta ali podobe, s katerimi bo imel opravka.

V trenutku, ko se nahajamo v duhovnem svetu, spoštljivo zaprosimo za dovoljenje za določeno intervencijo, na primer za zamenjavo duše, ali za podobno zahtevne prijeme zdravljenja. Intuitivno dobimo odobritev, katero z merjenjem potrdimo, in ni dvoma, če smo prejšnje postopke pravilno izvajali, da si ne bi prislužili pravice za naše zdravljenje. V nasprotnem primeru, če ne dobimo odobritve, moramo takoj prenehati delati in se povrniti iz stanja meditacije. Negativni odgovor je redek primer in vzrok za to stanje leži v nivoju terapevta oziroma njegovega trenutnega stanja: redko se zgodi, da je vzrok za negativen odgovor vezan na pacienta. Po povrnitvi iz stanja meditacije počakamo nekaj časa in ponovimo opisane postopke, ki nam omogočajo delo na nivoju duš. Ob ponovni prošnji za zdravljenje ugotovimo, da smo takoj dobili odobritev in da lahko nadaljujemo s terapevtskim postopkom oziroma intervenco na duši pacienta.

V zadnji fazi na poti tovrstnega zdravljenja terapevti enostavno s transformacijskimi pravili, prilagojenimi za to delo, opravimo intervenco. Pravila zdravljenja na nivoju duš se ne razlikujejo dosti od naših transformacijskih pravil, katere sem podrobno opisal v treh knjigah o zdravljenju z življenjsko-kozmično energijo, le da so nekoliko prirejena in usklajena prav za takšno delo. V vseh primerih so možgani tisti, ki nam ustvarjajo pravila in matrice za realizacijo zdravilnih potreb na nivoju duš, zato je logično, da se transformacijska pravila, ki smo jih uporabili za fizično telo, lahko prenesejo tudi na višje nivoje življenja. Eno življenje izhaja iz drugega, in razumevanje višjih nivojev življenja ovira samo statična oblika, ki jo poznamo na nivoju fizičnega obstoja.