2.1. Stroji in energija
Človek je skozi čas evolucije iz pripomočkov, ki jih je uporabljal za pomoč pri različnih opravilih, začel izdelovati bolj komplicirane naprave, izkoriščati različne pretvorbe ene energije v drugo in tako omogočil hiter tehnični razvoj. Te naprave so bile opremljene z različnimi dodatki, ki so omogočali določena samodejna opravila in so za vsako načrtovano in izbrano nalogo izkoriščale drugo energijo. Vzemimo, na primer, mlin na vodo, ki služi za pridobivanje moke. Ugotovimo, da ta naprava pretvarja vodno energijo v mehansko energijo za vrtenje vodnega kolesa, energija kolesa preko zobnikov poganja mlinsko kolo, mlinski kamni pa drobijo žitna zrna in tako dobimo moko. Razvidno je, da je mlin izkoristil več energij večinoma mehanske narave, ki so se prenašale z enega dela mlinskega pogona na drugi in tako omogočile težko delo drobljenja semenk.
Žival, kot je konj, je predstavljala dobro pogonsko nadomestilo za človeško telesno moč in lahko rečemo, da je uporaba energije živali kot pogonskega sredstva skozi tisočletja omogočila višjo stopnjo družbenega standarda in življenja. S tehničnim razvojem so bile postopoma narejene naprave, ki so pretvarjale eno energijo v drugo z namenom opravljanja določenih opravil, ki so služila človeku, oziroma v njegovo korist. Preskočimo kronologijo tehničnega razvoja naprav in vzemimo kot primer parni stroj. Ta stroj je v prvotni zasnovi izkoristil zgorevanje premoga: energija premoga se pretvarja v toplotno energijo, toplotna energija spremeni agregatno stanje vode v paro in na koncu se energija pare izkoristi za pogon raz- ličnih koristnih naprav, kot so to lokomotive, ladje, mlini, generatorji v elektrarnah, tkalni stroji in podobno.
Logika izdelave slehernega stroja izhaja iz želje da bi tako stroj razbremenil človeka, vendar s strojem upravlja človek, ki preko različnih komandnih sklopov izdaja ukaze, na katere glavni pogon reagira, ko pretvarja eno energijo v drugo in tako opravi določeno nalogo. Vzemimo avtomobil: s pomočjo upravljanja človeka, ki nas s strojem, kateri za pogon izkorišča zgorevanje derivatov nafte, lahko prepelje z enega mesta na drugo, mi pa pri tem udobno sedimo, ali ki celo prenese težko breme katerega več človeških rok ne more niti dvigniti, iz enega v drugi kraj. Rekel bi, da je duša avtomobila človek, ki z njim upravlja, in v primeru ko voznik izstopi iz avtomobila, le-ta postane neuporaben. Za primerjavo lahko že sedaj rečem, da je ta primer podoben človeku, ker ko duša izstopi iz telesa je telo neuporabno oziroma mrtvo.
Razvoj sistema upravljanja s stroji z direktnim izvajanjem ukazov preko mehanskih vodil in posledična uporaba pridobljenih ugodnosti, ki jih omogoča elektronika, je pripeljal do konstruiranja strojev, ki samostojno opravljajo določena koristna dela. Taki stroji so znani kot avtomati ali roboti, v katere je načrtno vgrajen sestavni del za samostojno vodenje procesa: človek te stroje da v pogon, preklopi stikalo na zagon, na koncu obratovanja opravi izklop ali se izklop opravi samodejno, in zaustavi proces dela. Pri robotih zasledimo že »možgane« ali procesor, ki omogoča upravljanje in izvajanje določenih funkcij tako, da lahko rečem da imajo roboti dušo in možgane. Za dušo stroja še vedno skrbi človek, ki preko procesorja ali »možganov« napiše programe za komande takemu stroju. Ti programi preko možganov aparata omogočajo izvajanje ukazov in krmilijo robota tako, da pravilno opravlja zastavljene naloge. Kot vidimo, pri robotih zasledimo: dušo človeka, možgane - procesor in izvajalce opravil - računalniške programe.
