4.1.   Telesna konstrukcija

Človek je zgrajen tako, da lahko samostojno obstoja: ne potrebuje tovarne za izdelavo, ker ima lasten reprodukcijski sistem, ki skrbi za potomce; preskrbo dodatne energije si zagotavlja s hrano, ki jo prebavlja preko prebavnega sistema; za izmenjavo plinov uporablja svoj dihalni sistem; za obrambo pred okužbami ima imunski sistem, in tako dalje, da ne naštevam vsega. Konstruktor človeka je naredil vse sisteme,

oziroma omogočil organizmu brezhibno funkcioniranje v naravi brez dodatnih pomagal. Človeku je s sodobnim tehničnim razvojem uspelo proizvesti že veliko pomožnih naprav, ki omogočajo, da nekatere naprave samostojno funkcionirajo. Te sodobne naprave lahko po sestavnih sistemih primerjamo s človekom in funkcionalno bi bil za to primerjavo najbolj primeren osebni računalnik. Za primerjavo bom poskušal podati vse faktorje, ki nakazujejo in omogočajo primerjavo človeškega organizma in naprav, ki jih izdeluje človek.

Konstrukcija človeka od oploditve, razvoja otroka, rojstva, življenja in smrti poteka po natančno planirani in vodeni shemi zaporednih postopkov, ali po natančno de- finiranemu programu. Za celoten postopek upravljanja, za pravilen razvoj otroka in potek življenja organizma skrbi energetski ali duhovni program, katerega poznamo kot dušo človeka. Duša je odgovorna za vse postopke in pravilno delovanje človeškega organizma, tako da duša otroka celo izbere moškega in žensko za svoje starše: duša je odgovorna za oploditev. Vse to potrjujem z dejstvom, da sem ozdravil veliko število žensk, ki niso mogle zanositi z zdravljenjem na nivoju duš. Partnerja, moški in ženska, sodelujeta v odločanju za otroka edino z lastnimi dušami in njihovo energijo, ki mora na nivoju duš biti čista, ker v nasprotnem primeru ta par ne bo imel potomca; če pa se ta par loči, in si izbereta drugega partnerja, lahko oba dobita otroke. Tudi take primere zdravimo na nivoju duš.

Z oploditvijo ženske jajčne celice z moško celico, s spermatozoidom, duša aktivira ali bolje rečeno pripravi kompleten program za funkcioniranje človeškega organizma od oploditve do smrti. Duša to izvede tako, da polovico materiala za izdelavo programa doprinese žensko jajčece, in da drugo polovico preskrbi moška spolna celica, kar pomeni, da sta pri vseh pogojih glede na otroka oče in mati enakovredna. Ena in druga celica, celici ženske in moškega, vsebujeta dvovalentne in trovalentne vodikove baze med sabo prepletene v različnih kombinacijah, katere smo poimenovali za gene. Geni, z ene strani ženski in z druge strani moški, se pri oploditvi fizično spojijo, združijo in formirajo obliko, podobno lestvi, v vijačne verige, ki smo jih poimenovali za kromosome. Tako se z združitvijo moških in ženskih genov v oplojeni celici formira kompleten program, ki sem ga zgoraj omenil kot program od oploditve do smrti. Samostojno delovanje samo ženskih ali samo moških genov je neproduktivno, neuporabno. To lahko primerjamo v elektrotehniki z vklopom in izklopom: samo vklop ali samo izklop nima pomena; prav tako sta v digitalni matematiki nič ali ena samostojno skoraj neuporabni, eno ukazna.

Ženski in moški geni v oplojenih celicah so zelo različni in skozi primerjave zasledimo, da so samo pri sorodnikih ti geni skoraj enaki. Ker je pri oploditvi ženske celice potrebno, da so geni ženske in moškega v celici različni, postane pri oploditvi med sorodniki ta program zelo moten in predstavlja pogost vzrok za rojene prizadete otroke. Cerkev težko sprejme poroko dveh sorodnikov, medtem ko je družbena zakonodaja zelo liberalna. Zrele ženske ali moške spolne celice, ki se pri oploditvi niso združile, so za organizem neuporabne in telo jih izloči iz telesa; pri ženskah je to znano kot mesečno čiščenje.

Oplojena celica ima pri sestavljanju moških in ženskih genov triindvajset genskih verig, kromosomov, v katerih so zapisani vsi programi, potrebni za razvoj oplojene celice od otroštva do starosti in do zaključka življenja. Kompleten zapis vseh programov s pomočjo genov na triindvajsetih genskih verigah, kromosomih, se nahaja v sredini jedra vsake celice in je poimenovan kot DNK. Celica se po oploditvi z deljenjem množi v obliki dveh celic in pri vsaki delitvi se genske verige, delijo na dva dela. Ena celica dobi polovico genske verige in druga celica drugo polovico. Program zagotovi, da novorojene celice formirajo drugi del, manjkajočo stran kromosoma, to je tisti del, ki ga druga celica nosi samostojno. Lahko rečemo, da imata pri delitvi celic in formiranju genetske verige obe celici enako genetsko verigo, popolnoma enak celotni DNK program, kot ga je imela oplojena celica. Vsaka naslednja in novo osnovana celica je enako konstruirana, enako rojena z deljenjem in zato je razumljivo, da imajo pri odraslem organizmu vse celice enak genetski zapis oziroma vsaka celica ve vse o svojem telesu.

Na osnovi te zakonitosti, da vsaka celica nosi zapis o celotnem organizmu, so znanstveniki s pomočjo kloniranja ene celice ustvarjali celotne organizme. Prvi uspešni preizkusi kloniranja so bili opravljeni na živalih, na ovci, medtem ko se danes izvajajo kloniranja na vseh živih organizmih. Kloniranja so omogočila, da znanost pogleda tudi v preteklost, ter da se, na primer, iz ohranjene celice mumificiranega faraona lahko klonira ta faraon. Pri kloniranju na razvoj celice deluje več stranskih dejavnikov in lahko bi rekli, da je človek s kombiniranjem genov uspešno opravil spreminjanje vrst pri rastlinah, pri žitu, in sicer s križanjem, medtem ko sistemi za kloniranje pri živalih še niso dali zadovoljivih rešitev. Vsekakor lahko rečemo, da je uspeh že samo kloniranje in pridobitev originalnega fizičnega telesa, toda prepričan sem, da bo v kratkem času znanstvenikom uspelo pridobiti še manjkajoče lastnosti kloniranega telesa, oziroma vse tiste lastnosti, ki jih je imelo telo, od katerega je bila vzeta celica za kloniranje. Menim, da znanstveniki nekaterim razsežnostim še niso posvetili dovolj pozornosti, ali drugače rečeno, da so sedaj na polovici razvojne poti in da je potrebno uskladiti programske ali energetske osnove za kloniranje: klonirani živali je potrebno vnesti še dušo. Pri preizkusu, kjer bo kloniranje izvedeno na fizičnem in energetskem telesu, lahko pričakujemo popoln uspeh in popolnoma enak »izdelek«.

Razvoj otroka poteka po točno določenem vrstnem redu formiranja organov in sistemov v telesu. Tudi organi in sistemi v telesu se razvijajo po definiranem časovnem urniku oziroma zaporedju obdobij: na osnovi teh časovnih intervalov lahko po formiranih organih točno določimo čas oploditve in datum rojstva otroka. Duša ima vseskozi pravico odločitve tudi za prenehanje nosečnosti, ki jo poznamo kot spontani splav. Duša presodi, če bo v takem telesu in pod zaščito takih staršev v predvideni okolici življenjskega bivanja izpolnila svoje poslanstvo na Zemlji ali ne, in če ugotovi, da ne bo izpolnila tega poslanstva, povzroči, da nosečnica spontano, brez nekega vidnega vzroka splavi.

To lastnost duše, da lahko povzroči prenehanje nosečnosti po svoji presoji, izkoriščajo v prid svojih hudobnih in bolnih namenov zli ljudje in s črno magijskimi protokoli lahko povzročijo, oziroma vsilijo splav. Vsiljen splav povzroči pri nosečnici in družini hude posledice, ker iz popolnoma zdravega stanja pride do nesreče. Imel sem priložnost zdraviti nosečnice, ki so izjavile da ne morejo obdržati zarodka, da kmalu, mesec ali dva po oploditvi spontano splavijo. V takem primeru zaprosim nosečnico, da takoj ko opazi prve začetke krvavitve, da mi to sporoči. Takoj začnem z zdravljenjem in poiščem magijski program, ki je vzrok za tak začetek splava, ta program na daljavo izničim, oziroma nevtraliziram in nato odpravim slabo energetsko stanje pri nosečnici. V vseh primerih krvavitev takoj preneha in zarodek se obdrži, nadaljuje se nosečnost.

arrow_right_alt