4.5. Čutila ali senzorji
Človek v glavnem registrira okolico preko petih čutil, ki se nahajajo na fizičnem telesu, in sicer: vid za svetlobni del spektra elektromagnetnih valov, sluh za zvočni del nihanja mehanskih delcev, vonj za delce kemijskih snovi ali dišav, okus za presojo sestavin snovi, in dotik za kontakt s predmeti v okolici. Ti organi ali sistemi čutil se enako razvijajo kot vsi drugi organi pri razvoju otroka, le da imajo čutila poseben status, ker njihova registracija okolice poteka že v času nosečnosti. Po oploditvi in delitvi celic, le-te lahko registrirajo različne zunanje vplive preko matere in jih hranijo v svoji sestavi ali direktno reagirajo in spremenijo določen genetski zapis, ki je v povezavi s poznejšim razvojem čutila za to lastnost.
Reagiranje celic na zunanje dogodke je spontano in preko določenih zapisov te spremembe lahko same vplivajo na pravilen razvoj otrokovih sposobnosti registriranja okolice, ki postane opazno šele po rojstvu. Praksa je pokazala, da je to res, in vzroke za poškodbe ali bolezni čutil najdemo že v obdobju razvoja otroka oziroma v času nosečnosti. Zasledimo lahko tudi komentarje v javnih sredstvih obveščanja in sicer informacije, da še nerojen otrok sliši in vidi. To so informacije, ki jih znanstveniki plasirajo glede na že odkrite lastnosti na tem področju. Mogoče, da so za človeka te informacije v celicah še nerazumljive in jih kot take ne more sprejeti in primerjati z informacijami razvitih čutil, toda celici je ta informacija iz zunanjega sveta dobro razumljiva in na njo tudi primerno reagira.
Enako, kot velja pri organih in sistemih v telesu, je otrok pripravljen za rojstvo, ko so njegova čutila dovolj razvita in dovolj usposobljena za registracije manifestacij v okolici. Otrok po rojstvu ni nepripravljen na zunanji svet, njegova čutila imajo že prakso sprejemanja informacij, le da se pri rojenem otroku te informacije prenesejo v možgane direktno za obdelavo, ta registracija zunanjega sveta postane z obdelovanjem v možganih zavestno dogajanje, in otrok se samostojno na to odziva. V energetskem, to je komandnem ali duhovnem sistemu se ne zgodi nič posebno drugačnega, če celica sama sprejema informacije o zunanjem svetu, ali če formirani možgani podajajo presojo obdelanih podatkov, pridobljenih od čutil:
razlika je majhna. Razliko zasledimo le v tem, da se zaradi prenosa podatkov in njihove obdelave v možganih zgodijo različne za to dogajanje primerne energetske pretvorbe in nič drugega. To pri zdravljenju daje možnost, da na vzroke za bolezen lahko vplivamo s transformacijami tudi za to obdobje, obdobje razvoja zarodka, in ozdravimo določeno bolezen čutil, oziroma z zdravljenjem vzroka onemogočimo, da bi se bolezen razvila oziroma ponovila.
