5.5. Sistem zdravljenja
Klasičen sistem zdravljenja, ki ga izvajajo zdravniki, je direktno zdravljenje obolelega mesta s ciljem, da organizem ne bi bil bolan oziroma da organizem postane zdrav. Medicinsko zdravljenje zato zahteva, da postanete bolni, da bi zdravniki postavili točno diagnozo za bolezen in da bi nato z dogovorjenimi metodami vašo bolezen sanirali in telo ozdravili. Velikokrat ta pristop k zdravljenju pripelje do napačnih dia- gnoz ali do napačnega zdravljenja; posebna nevarnost za organizem je, če pacient oboleva na različnih organih, ker z zdravljenjem, oziroma ozdravljenjem, enega organa lahko drugi oboleli organ, katerega še ne zdravijo, pokonča telo. Medicinsko osebje ne da dosti na lastno sposobnost obrambnega sistema človeškega organizma in na njegovo vlogo v premagovanju bolezni. Zdravniki so prepričani, da so njihove metode uspešne in nenadomestljive: zaradi tega ne sprejemajo drugačnih pogledov na zdravljenje, in so za to tudi nagrajeni, ker jih naša družba vsestransko podpira v teh pogledih. Zdravniki s predpisovanjem tablet zastrupljajo pacientov organizem, s skalpelom režejo fizično telo, delajo invalide z amputacijami, sežigajo organe z obsevanjem, ustvarjajo duhovne invalide (in še mnogo je tega), vendar za svoje morebitne napake ne odgovarjajo. Družba bi morala s pravnim sistemom ublažiti posledice nepravilne medicinske ponudbe.
Videli smo, da medicina zdravi s konca, oziroma šele od posledic na fizičnem telesu, in sicer tako, da ozdravi telo od bolezni, da bi organizem postal sposoben funkcionirati normalno. Ta sistem medicinskega učinkovanja na telo, sistem dolgotrajnih terapij imenujemo zdravljenje, čeprav nikoli ne vemo, ali se bo bolezen na novo pojavila ali ne, ker vzroki za bolezen niso bili odpravljeni. Bolezen se po medicinskem zdravljenju ne pojavi več samo zaradi tega, ker je obrambni sistem v telesu postal sposoben varovati organizem. Usposabljanje imunskega sistema medicini nekoliko uspeva s preventivo, kot je na primer cepljenje pri otrocih ali odraslih, ali preventivni prijemi boja proti gripi.
Pri zdravljenju z življenjsko-kozmično energijo imamo popolnoma drugačen pristop k zdravljenju: glavni cilj energetske terapije je usposobiti lastni obrambni sistem organizma, da lahko telo samo obračuna z boleznijo. To je direktno nasprotno od medicinskega pristopa, ki z zdravljenjem bolezni usposablja tudi obrambni sistem telesa. Z energetsko terapijo najprej odpravimo vzroke za bolezen, da se bolezen ne povrne; kot drugo, vse organe in sisteme, ki so obremenjeni s tem slabim stanjem organizma, s kanaliziranjem življenjsko-kozmične energije maksimalno pripravimo za obrambo; in tretje, ko je telo maksimalno usposobljeno za obrambo, obračunamo z boleznijo tako, da s transformacijskimi pravili kanaliziramo energijo v oboleli organ in to zdravo energetsko stanje vzdržujemo toliko časa, da organizem obračuna z boleznijo. Terapevtski postopek omogoči ozdravljenje v najkrajšem času, zadostuje od ene do nekaj terapij in telefonskih kontrol; za neuke paciente tovrstna hitra ozdravljenja predstavljajo čudež in terapevta enačijo s čudodelnikom. S tem poimenovanjem zdravljenja z življenjsko-kozmično energijo za čudežno se ne strinjam, ker se moramo za dober rezultat naučiti terapevtskih metod, se truditi za duhovno rast: moramo biti sposobni, da terapijo dosledno in pravilno izvedemo, in čudežev ni več. Menim, da tudi v zgodovini ni bilo čudodelnikov, da pa so bili ljudje, ki so poznali transformacijska pravila in bili hkrati tako duhovno razviti, da so lahko naredili čudeže, postali večno znani ali večno malikovani. Sebi v prid je to izkoristila cerkev in tako je sposobnega terapevta ustoličila kot božanskega sla.
