6.2.   Duša

Vsak razgovor o duši predstavlja nevarnost, da zgrešimo v razlagi, da jo slabo poj- mujemo in da si jo v možganih abstraktno in verjetno napačno zamislimo, ali da se zapletemo v religiozne razprave in temu ne najdemo ne konca ne kraja. Dandanes smo ljudje še vedno na začetni razvojni stopnji spoznavanja duše in sprejeli smo predpostavko, da je duša neko pametno energetsko vodilo, ki je človeku zaenkrat še nerazumljivo. Od vseh lastnosti, ki jih ima duša, je zelo pomembno spoznati dvoje:

Realno z dušo lahko operiramo in izkoristimo le tiste njene lastnosti, ki se nanašajo na naše telo in na proces, ki ga duša vodi od oploditve do smrti.

Oploditev nastane tako, da duša otroka izbere določeno žensko za mater in določenega moškega za očeta in s sodelovanjem, to je z usklajevanjem njunih duš, kreira osnovne parametre za fizično telo otroka, katere zasledimo po rojstvu. Pri usklajevanju duš lahko nastane situacija, da duša otroka s kombinacijo duše ženske in moškega ne dobi čistih parametrov oziroma, da je katera od duš pod vplivom greha, ki je nastal na nivoju duš, in zaradi tega ne more izdelati oploditvene kombinacije: moški in ženska ne dobita odobritve za oploditev in nista zmožna za spočetje. Med partnerjema lahko tudi na fizičnem nivoju nastopijo težave pri oploditvi, in sicer takrat, ko nastaja nova DNK iz njunih genov, nastane slaba kombinacija in se formirajo nepopolni genetski programi za funkcioniranje organizma. Vzrok za to genetsko bolezen poznamo v praksi kot genetske poškodbe, to je motnje, prevzete od prednikov. V takem primeru lahko preventivno z življenjsko-kozmično energijo na nivoju duš, pred oploditvijo, ozdravimo duše grehov pri ženski in moškemu ter tako omogočimo oploditev in formiranje genetskih programov brez poškodbe, brez prenosa genetskih poškodb od prednikov. Otrok pri tem procesu dobi čiste parametre genetskega programa in s tem je novo komponirana duša otroka tako rekoč brezmadežna.

Po oploditvi ima duša glavno vlogo v vodenju razvoja zarodka; vplivajo tudi različni drugi dejavniki, ki jih nosečnica preživlja. V primeru, da duša ženske v času nosečnosti spremeni svoje parametre, tako, da ne ustrezajo več duši otroka, njegova duša povzroči spontani splav, onemogoči razvoj tega spočetega otroka in prekine nosečnost. Za prenehanje življenja, za smrt, ima izključno pravico odločanja duša v celem obdobju od oploditve, preko rojstva in življenja vse do naravne smrti. Njena naloga v človeškem organizmu in njeno poslanstvo na Zemlji naj bi bilo, da se preko fizičnega utelešenja kar največ nauči in omogoči prestop z nižje na višjo raven zavesti, zato je razumljivo, da bo duša prekinila razvoj življenja, če ti pogoji niso izpolnjeni.

Spomnimo se Budinih besed, ko pravi, da je šestintridesetkrat reinkarniral in ne bo več utelešen, ker se je njegova duša naučila vsega, kar je bilo možno na Zemlji. Indijska družba pozna strukturno razvrstitev ljudi, ki je definirana po razvitosti duše in tako prvi kasti pripadajo ljudje z nizko razvito dušo, od enkrat do devetkrat reinkarnirano, in so sposobni le za fizična dela in službo vojščakov. V drugi kasti so ljudje z višje razvito dušo od devet do osemnajstkrat reinkarnirano, sposobni za trgovske posle, kjer ni potrebno, da bi bila razvita morala. Tretjo kasto tvorijo vodstveni ljudje, ki imajo dušo od devetnajst do sedemindvajsetkrat reinkarnirano in so sposobni voditi množice, zmožni so upravljanja vse do predsednika države. In nazadnje: najvišja četrta kasta posvečenih ljudi, v Indiji znanih kot brahmani, budisattve, guruji in podobno z osemindvajset do šestintridesetkrat reinkarnirano dušo, ki lahko posvetijo življenje duhovnim vrednotam. Prestop iz ene v drugo kasto v fizičnem življenju ni možen, tudi ni možno, da bi nekdo iz nižje kaste postal brahman. V krščanski civilizaciji je možno, da je duhovnik iz nižje kaste nizkoreinkarniranih ljudi in tako lahko vsak postane duhovnik. To se zgodi zaradi različne razvitosti duše, in ni čudno, da so nekateri duhovniki humani posamezniki, drugi pa okrutni vojskovodje.

Omenjena stopnja razvitosti duše v človeku in njegova funkcija v družbi lahko ustvari konfikt, ki se na koncu manifestira kot vzrok za bolezen. Takšnega posameznika je treba zdraviti z namenom, da sprejme takšno vlogo v družbi, ki ustreza razvitosti njegove duše, da opravlja sebi primeren posel ali delo z manj odgovorno nalogo. V praksi sem imel več primerov, da je bil pacientov energetski sistem zrušen, čeprav je bilo njegovo energetsko in fizično telo popolnoma zdravo. To se zgodi v primeru, ko se duša pripravlja, da bo zapustila fizično telo: načrtno izzove smrt in jo tako planira, da bo realizirana s povzročitvijo nesreče, kot so prometna, delovna, na primer gradbena, samomor, neozdravljiva bolezen in podobno ter tako odide iz telesa. Takšen primer lahko pravočasno ozdravimo le na nivoju duš, kjer ozdravimo ali zamenjamo dušo pacienta, da njegovo fizično telo lahko začne normalno funkcionirati in tako preprečimo planirano smrt. Veliko primerov je v naravi, v družbi, da pride do spontane zamenjave duš. To lahko zasledimo pri določenih nesrečah, ko je ponesrečenec v kritični situaciji in se zgodi za medicino čudež, da pacient naenkrat začne hitro okrevati. Po ozdravitvi se takšen ponesrečenec drugače obnaša, na primer, pred nesrečo je imel eksploziven značaj, naglo nrav z nizko reinkarnirano dušo, medtem ko je po nesreči pridobil umirjene, razumevajoče in dobrosrčne lastnosti, kar nam pove, da je novo utelešena duša na višji stopnji reinkarnaciji: v Indiji bi rekli, da je dobil bolj razvito dušo ali dušo na višjem duhovnem nivoju.

Na osnovi številnih preizkusov, uspešnih zdravljenj in dolgoletne terapevtske prakse trdim, da lahko z dušo pacienta vsestransko sodelujemo, jo zdravimo in po potrebi tudi zamenjamo, in da pri tem na nivoju duš ne povzročimo nobenega prekrška ali greha. Pri postopku in operativnih prijemih z dušo pacienta mora terapevt doseči oziroma se nahajati na višjem nivoju zavesti. Tudi postopek zamenjave ali zdravljenja duše ne ustvarja pri zdravljencu nobene motnje na fizičnem nivoju in ne povzroča vzroka za bolezen, nastanejo le nekolike spremembe značaja, in sicer na boljše. Vse operacije na nivoju duš nam omogočajo možgani, ki predstavljajo edino možno pot in kontakt z bitji na višjem nivoju zavesti.

Duša pri rojstvu je pač taka kakršna je, ima določeno stopnjo sposobnosti, stopnjo reinkarnacije: neovirano je vodila proces razvoja otroka in je tako rekoč čista pri vsakem novorojenem otroku. Pri odrasli osebi je duša že doživela veliko sprememb in ni več podobna duši novorojenčka. Na primer, vsako fiksno prepričanje kot je versko, politično, slepo sprejetje načel drugih kot so nauki učiteljev, pisanja pisateljev, nagnjenje k razlagam duhovnih učiteljev, prepričanje in zagovarjanje določenih duhovnih in drugih smeri in podobno, možgani prilepijo čisti duši majhnega otroka kot drugo dušo, ki bo odgovorna za delovanje v času razprav v zgoraj omenjenih opredelitvah. Ta proces pridobivanja duš v literaturi Vzhoda in Zahoda ne zasledimo, zapisano je samo, da duša skozi življenje napreduje in da je to njeno poslanstvo utelešenja. Duša s časom res napreduje: lahko pridobiva druge duše, kot sem zgoraj omenil, za skupinsko delo ali se opredeli, da bo sama napredovala in drugih duš ne sprejema. V tem primeru sama izdela sklepe in se opredeli za odločitev na lastni osnovi: na temeljih učenja, izkustva in duhovnega razvoja. Obe smeri sta za dušo popolnoma enaki, le da jih v življenju za okolje, družbo in odnose med ljudmi ljudje površno definirajo kot negativno in pozitivno smer duhovnega napredovanja. Možgani lahko duši prilepijo druge duše po zgoraj omenjenih primerih, toda samo če je ta duša nerazvita oziroma nizko reinkarnirana. Pot pridobivanja duš ustvarja pri posamezniku slabe karakterne lastnosti in je družbeno gledano negativna: na koncu procesa pridobivanja duš te osebe postanejo izvajalci črne magije. Druga smer, da duša ne sprejema načela drugih filozofij, da njihova načela analitično obdeluje in se tako uči, razvija svoje sposobnosti, je lastnost visoko reinkarniranih duš, in ta pot vodi k duhovno razvitim osebam, vrednotenju humanih, etičnih, pravnih in drugih kvalitet. Ta smer učenja duše da za družbo zaželene rezultate in jo ima vsaka družba za pozitivno smer.

Na osnovi nekaj tisoč primerov zdravljenja različnih pacientov sem ugotovil, da duša od novorojenčka naprej lahko sprejme skozi eno življenje do dvanajst različnih duš. Zelo redek je primer, da ima posameznik samo eno dušo, zato sem na tej podlagi in po njihovi nagnjenosti k duhovnemu razvoju vse paciente razvrstil v tri skupine, v vsaki po štiri duše. Lastnost prve skupine posameznikov, ki so pridobili od ene do štiri duše je, da se lahko takšen človek direktno ukvarja z duhovnim učenjem in postane v kratkem času duhovno razvita oseba. Duhovno razvite osebe imajo vedno samo eno dušo. Druga skupina ima od pet do osem pridobljenih duš: to je skupina karakternih posameznikov, ki lahko z učenjem in vlaganjem energije oziroma z zdravljenjem na nivoju duš usmeri svoj razvoj k duhovnemu napredovanju, ali pa tak posameznik obdrži pridobljene duše in tako usmeri svoj razvoj k negativnim značajskim lastnostim. Tretja skupina ljudi, ki ima od devet do dvanajst pridobljenih duš, je sprejela negativne lastnosti, kot so dominantnost, zloba, vampirizem, tlačenje drugih, uživanje v mučenju, zločinih in podobno: to je tista skupina posameznikov, ki vodi razvoj osebnosti k izvajalcem črne magije. Na osnovi zdravljenja oseb iz tretje skupine lahko odgovorno zatrdim, da imajo izvajalci črne magije dvanajst različnih duš in da te osebe ni možno ozdraviti z nobeno transformacijo na energetskem ali fizičnem nivoju ali s kakšnim duhovnim prepričevanjem: uspešno zdravljenje teh zlobnih oseb je možno edino s posegi na nivoju duš.

arrow_right_alt