6.5.   DNK programi

Pri oploditvi se je v jedru oplojene celice formiral DNK program, ki se z delitvijo celic prenaša na novo formirane celice, tako, da ima na koncu razvoja otroka vsaka celica v njegovem organizmu enak DNK. Vsaka celica ve za vse na nivoju fizičnega telesa; programi genov so tako konstruirani, da vodijo fizično telo od oploditve do smrti. Omenil sem, da razvoj zarodka vodi duša otroka in da se po rojstvu ustvarjata dve komandi:

Upravljanje s programi genov na nivoju fizičnega telesa je izključno prioriteta možganov preko ukazov ega, ki jih formirajo tako, da se tudi ukazi, ki jih poskuša izvesti notranji jaz izvajajo z odobritvijo možganov. Ego s presojanjem o pridobljeni koristi, ki jo bo imel ob prepustitvi komande drugemu - notranjemu jazu - odloči o vodji upravljanja. Ego skorajda vedno prepusti komando drugemu, če ugotovi, da bo imel od tega koristi, drugače komande drugemu ne bo prepustil, čeprav gre v nekaterih primerih tudi za obstoj življenja, oziroma za uničenje njegovega lastnega organizma.

Dominantnost ega pri vodenju procesov v organizmu je kamen spotike za vsako uveljavljanje komand notranjega jaza in možnosti, ki nam jih sicer nudijo genetski programi. Vzemimo za primer, ko si različne poškodbe na telesu organizem hitro obnovi in nadomesti izgubljeno tkivo, in primere, ko tega ne zna opraviti in so deli telesa za vedno izgubljeni. Razlika med primeroma je samo v tem, da so možgani v prvem primeru aktivirali genetske programe in izgubljeno tkivo nadomestili, medtem ko v drugem primeru genetskih programov za obnovitev izgubljenega organa niso aktivirali. V naši DNK genetski strukturi programov imamo zapisano vse, tudi nadomestitev izgubljenih organov, in še mnogo tega za nas na tej stopnji zavesti neznanega. Problem ne leži v tem, ali imamo za določeno zahtevo genetske programe ali ne, problem je: ali možgani dovoljujejo, da se ta genetski program aktivira ali ne.

Trdno prepričanje v vsakem človeku, da se izgubljeni organi ne dajo obnoviti, je skozi pretekla stoletja in tisočletja zgradilo predpostavko, da je to res, in da ni možno, da bi izgubljeni del telo naredilo znova; samo zato imamo danes v možganih vgrajeno komando »to ni možno« in na osnovi tega so možgani ta genetski program dali na stranski tir, oziroma v skladišče. Za organizem je ta program neuporaben, neakti- ven in telo ne nadomešča svojih izgubljenih delov, čeprav ima za to vse možnosti: spomnimo se, da je ta program po oploditvi nastal s formiranjem DNK in da je s tem programom zrasel tudi ta organ. Aktiviranje programa, ki so ga možgani zablokirali in uskladiščili, je zahteven postopek meditacije in verjamem, da bo v kratkem prišel čas, ko bo te programe možno odpreti in jih tudi uporabiti v funkciji terapevtskega delovanja. Ni perspektiva v tem, da z operativnim postopkom zamenjamo uničen organ, temveč v tem, da aktiviramo za to določen genetski program in da telo samo obnovi ta organ. Nehumano je, da imamo danes opravka s prodajo notranjih organov za kirurške posege ali razmišljanje nekaterih zdravstvenih strokovnjakov o izdelavi baze delov človeškega organizma za potrebe kirurških zamenjav notranjih organov. Primer, ko so mladeniču po prometni nesreči amputirali nogi, in so po tem posegu noge začele rasti, sicer za kratko, je tehten dokaz o zgornji trditvi, da lahko organizem nadomesti vsak izgubljen organ ali del telesa. Zavedati se moramo, da se v vsaki celici nahajajo vsi programi, ki so nastali z združitvijo moških in ženskih genov pri oploditvi, in da so ti programi razvili, načrtovali, spodbudili, razvrstili, vzgojili, vse organe v organizmu, oziroma da so ti programi še vedno v vsaki celici. Prav tako se moramo zavedati, da programe, katere so možgani uskladiščili samo zaradi tega, ker so prepričani, da njihova uresničitev ni možna, lahko vključimo, aktiviramo samo s pravilno komando: za njihovo realizacijo moramo uporabiti pravo komando, primerno transformacijo in programi se bodo zagotovo pozitivno aktivirali.

Vsaka poškodba programa genov povzroči nepravilno delovanje tega celotnega programa: na organizmu se manifestira kot poškodba ali bolezen. Tak primer je, ko virusi poškodujejo genetsko strukturo programa, ki povzroči nepravilno delovanje organizma in s tem pojav bolezni. V primeru poškodbe genov in bolezni na tistem mestu celice izgubijo življenjsko-kozmično energijo, izgubi se pretok, dotok energije do celic. Ta primer je podoben preklopu radijskega sprejemnika na drugo frekvenco, kjer ni naše postaje, poskušamo poslušati postajo, katera je na drugem kanalu. Celica se preklopi na kanal bolezni, to je na deformiran genetski program. Pri zdra- vljenju z življenjsko-kozmično energijo s transformacijami usmerimo in pripeljemo energijo na obolelo mesto in tako prepričamo možgane, da aktivirajo zdrav segment ali uskladiščeni rezervni komplet genetskega programa, ki ustreza kanalizirani in ne bolni energiji. Vsi programi v DNK strukturi so od štirideset do dvestokrat ponovljeni in so rezerva za možgane, ki lahko v trenutku poškodbe delujočega programa le- tega zamenjajo z zdravim programom iz tega rezervnega kompleta in organ naprej normalno deluje. Kanaliziranje življenjsko-kozmične energije na oboleli organ mora trajati toliko časa, da se ta energija na organu zadrži. Bolje rečeno, na organ, oziroma na bolno mesto delujemo s to energijo toliko časa, da možgani aktivirajo nepoškodovan program. Na ta način z meditacijo in transformacijskimi pravili dovajanja življenjsko-kozmične energije ustvarjamo pogoje, da možgani razumejo, da je program na obolelem mestu poškodovan in da ga je potrebno takoj zamenjati. Zamenjava programa omogoči zdravo funkcioniranje na bolnem mestu, energetsko bolezni ni več, možgani že delujejo z zdravim programom na bolno mesto, zdravljenje ni več potrebno. To prepričevanje za zamenjavo programa se realizira zaradi tega, ker je na obolelem organu spremenjena energetska oblika, katero možgani ne registrirajo, zdi se mi da je ne vidijo in ne razumejo, in zato dovolijo, da lastni del sebe ostane prepuščen usodi poškodbe oziroma uničenju. Kanalizirana življenjsko-kozmična energija dopove možganom, da je energija, ki jo le-ta prinaša in predstavlja, prava in koristna, čemur se možgani hitro prilagodijo. Ozdravitev pomeni, da terapevti s postopkom zdravljenja, s kanaliziranjem zdrave energije vsilimo zdravo energetsko obliko na obolelem mestu, katero možgani sprejmejo in nadomestijo poškodovani genetski program z zdravim.

Oboleli organ izgubi možnost sprejema življenjsko-kozmične energije, postane funkcionalno neusklajen z organizmom in ne oddaja energije v prostor okrog sebe, nima aure in tudi ne zaščitnega plašča - bioenergije na tem mestu. V auri nad bolnim organom ni energije, na tem mestu je črna lisa; za tiste, ki vidijo auro, polje brez barve.

arrow_right_alt