7.3. Oblike fanatizma

Podobne škodljive poškodbe na našem telesu povzroča verski, politični in vsak drug fanatizem. Vsaka organizacija, ki ima definirana in postavljena trda načela za svoje delovanje (načela, ki so nespremenljiva), ima v svojem programu dobro naštudiran sistem prepričevanja. Ne glede na to, ali smo postali zasvojenci s politiko, religijo, ali smo samo strastni ljubitelji domačega nogometnega kluba, zagotovo bomo na zunaj kazali to neomajno prepričanje in ostajali neobčutljivi za drugačne poglede. Organizatorji poskrbijo za ugodje svojih članov s tem, da jim, na primer, enkrat tedensko pripravijo predavanja, jih obdarujejo z različnim propagandnim materialom, slikami in simboli, izdelanimi v različnih oblikah od nalepk do zastavic. Pri tem ne zanemarjajo sredstev prisile, in tudi magijski protokoli jim niso tuji, le da dosežejo svoj cilj: posameznik, ki pade pod njihov vpliv (bolje rečeno: ki je bil izšolan v njihovi doktrini) postane še hujši zagovornik tega osvojenega programa.

Uspeh verskega ali političnega prepričevanja lahko v celotni družbi in pri vsakem posamezniku povzroči nevarne motnje in izzove vzroke za hude in negativne nacionalne bolezni. Takšen primer poznamo tudi v naši bivši družbi, kjer smo se po padcu komunističnega režima osvobodili od prisile nerazsodnih vodstvenih struktur. Naša družba je ubrala nekakšno srednjo pot enopartijskega sistema vladanja in ni bilo videti ekstremnih načel in hudih posledic za človeka. V trdih sistemih komunističnega vladanja so bili otroci političnih, vojaških in varnostnih struktur privilegirani, v šoli so morali biti odličnjaki in profesorji jim niso smeli dati graj, še celo otroke so učili da vohunijo za starši. V enem ali drugem primeru so tako vzgojeni otroci postali fanatiki, ki so pozneje zasedli vodilna mesta v vodenju družbenih dejavnosti in ni čudno, da je tako zgrajena družba doživela tako žalostno usodo. Tovrstni politični fanatizem je najdalj in najbolj zavrženo deloval v ruski družbi, kjer so štiri generacije, za eno generacijo štejem dobo dvajsetih let, deformirale družbo in na koncu propadle. Ta družba je ustvarjala občutek, da sistem lovi pametne, delovne in poštene ljudi in jih s podtalnim sistemom vladanja izloča iz družbe. Terapevtsko gledano je nehvaležno podati kritiko neke tuje družbe, kot je naprimer ruska, toda brez pomisleka lahko negativno ocenim njihove izseljence, ki z diplomami, morda celo z doktorati, mahajo po Evropi in ponavadi ne opravljajo poslov, za katere uradno dokazujejo svojo strokovnost. V delovne procese se največkrat vključujejo kot svetovalci ali, kar je najbolj žalostno, celo kot strokovnjaki za psihologijo ali alternativna zdravljenja. Njih je družba usposobila za potrebe služb obveščanja, vohunjenja in varnostnih sistemov; njihova poslušnost nadrejenim je bila vsiljena s strahom pred fizičnim kaznovanjem. Tako deformiran značaj, oblikovan z usmerjeno vzgojo in izobrazbo ter s pridobljenimi ugodnostmi, ki jim jih je družba omogočila, je ustvarjal v njihovih možganih prepričanje o poštenosti njihovega početja, in takšnega posameznika je težko prepričati v demokratičen pogled na svet ali ga ozdraviti od omenjenih deformacij.

Pri vseh fanatikih so možgani blokirani in ne dovoljujejo, da bi se uveljavljal notranji jaz, zato je tudi razumljivo, da ne bodo sprejemali zdravljenja z življenjsko-kozmično energijo (ali kakšnim alternativnim neodvisnim postopkom vzdrževanja zdravja). Pri zdravljenju takšnih bolnikov ni treba pričakovati hitra ozdravljenja, če so sploh možna z normalnim postopkom. Z zdravljenjem z življenjsko-kozmično energijo lahko uspemo pri vseh pacientih, tudi fanatikih, vendar pod pogojem, da jih pred tem prepričamo, da prisluhnejo rezultatom zdravljenja. Z različnimi metodami moramo njihova prepričanja zrahljati, najpogosteje s transformacijami, in pripraviti pacienta, da bo sprejel energetsko terapijo, da možgani najdejo korist od zdravljenja in da omogočijo izdelavo nove matrice za uspešno okrevanje.

arrow_right_alt