7.8. Pasti pri pridobivanju znanja

Večina tečajnikov si na prvem in drugem tečaju o zdravljenju z življenjsko-kozmično energijo pridobi znanje uporabe merilca duhovne energije, transformacijska pravila in postopke zdravljenja. To znanje, sedaj terapevtsko sposobnost, uporabijo za zdravljenje lastnega organizma, nekateri pa tudi za pomoč ožjim članom družine.

Hitro osvojeno znanje in uspeh pri zdravljenju kot rezultat njegovega lastnega dela zapelje posameznike in tako postanejo nezainteresirani za napredovanje in treniranje oziroma za vlaganje energije v duhovno rast. Njihovo obremenjenost z vsakdanjimi obveznostmi, skrb za otroke in družino, izkoristi ego in prepriča možgane, da opustijo treniranje in nadaljnje vlaganje energije v spoznano. Ego jih prepriča z opravičilom da si bodo to znanje lahko povrnili, ko se bo za to pojavila potreba; tu so knjige pa lahko preberejo, vse lahko kar pozabijo in se prepustijo naključju. Ne zavedajo se lastne odgovornosti, da niso dovolj trenirali določena duhovna stanja in počasi, toda zanesljivo pozabijo oziroma izgubijo sposobnosti meditacije in s tem postanejo neuspešni pri zdravljenju. Med njimi so tudi taki, ki se ne zavedajo, da so se naučili, oziroma pridobili znanje, katero je bilo dolgo časa v uporabi kot tajni nauk za posvečene in konstantno pričakujejo, da jim boste pokazali čarobno palico.

Ego postavlja vsakemu kandidatu za terapevta številne pasti, zapelje marsikoga in mu tako onemogoči da bi s treniranjem dosegel duhovne kvalitete, kot so univerzalna ljubezen, razsvetljenje in odprta vrata za delo na nivoju duš. Delo vsakega terapevta je individualna sposobnost, ki je odvisna le od nagrade za vloženo energijo, oziroma za treniranje in razumevanje postopkov v določenem sistemu zdravljenja. Pri vseh zgoraj omenjenih nevšečnostih pri razvoju in pouku za terapevta z življenjsko-kozmično energijo lahko učencu - terapevtu pomagamo, vendar le, če sam prosi za pomoč. S svojo zahtevo mora pokazati, si priznati, da je v napredovanju na določe- nem nivoju zastal, da mu je potrebno pojasnilo in za to bo prejel odgovor. Rešitve ne najdeš drugje, kot da sam spoznaš in dojameš potrebno snov za duhovni razvoj, ali da od voditelja zahtevaš pojasnilo in podporo. Voditelj tečajev hitro dojame, kje je nastal zastoj pri duhovnemu razvoju kandidata in kaj je vse potrebno narediti za premagovanje tega problema, saj je sam prehodil to trnovo pot in bo vsestransko pomagal učencu terapevtu, da to višje stanje osvoji.

Ne bo odveč, če omenim da guruji v Indiji urijo posameznike tako, da jim ne do- volijo nobene vaje naprej, če prejšnje vaje ne znajo oziroma če je niso uspešno opravili. Guru je tisti, ki oceni in dovoli kandidatu, da napreduje. Pri učenju mu ukazuje in ga vodi iz vaje v vajo da bi točno in hitro osvojil določeno snov in du- hovno napredoval: pri tem učenec ne sme kljubovati. Po njihovih ocenah takšen sistem šolanja da hiter rezultat v napredovanju, medtem ko samostojno delo zahteva najmanj dvajset let rednega treniranja. V tibetanskih samostanih novincu brez besed dajo metlo, ko ugotovi, da lahko z njo pometa, začne to delo opravljati. Novinec pometa, vsi se mu spoštljivo klanjajo in ga s tem bodrijo in tako mu tečejo dnevi. Pometa toliko časa, dokler ne ugotovi, da bi lahko opravljal kakšno pametnejše delo. Novinec pometa en dan ali pa celo življenje, vse je odvisno od njega, njegove nagnjenosti k učenju in njegove razsodnosti. Za delo pometanja, tudi če bi celo življenje opravljal ta posel, bi ga vsi v samostanu spoštovali. In kako to izgleda pri nas? Novinci, ali kot jim rečemo: tečajniki pridejo na tečaj zaprti vase, sramujejo se zastaviti kakšno vprašanje; bog vari da kdo kaj zine; on vse zna; mislijo, kaj boš ti rekel; doma bo to preštudiral in dokazal, da snov pozna (in podobno). Ta zaprt, hladen in nerazumevajoč odziv kandidatov za terapevta se v večini ne spremeni, tudi takrat ne, ko so že izurjeni v merjenju in so se naučili transformacijskih pravil, meditacije in začeli zdraviti. Prej zasledimo, da kandidati za terapevta ponavljajo tečaje, knjige za terapevta z življenjsko-kozmično energijo imajo popolnoma zguljene, kot da bi od vas zahtevali, da jim pomagate, da jim razložite snov katero niso razumeli. Ta domača in šolska vzgoja, vpliv cerkve in družbe so na zahodni polobli ustvarjali takšne blokade v možganih, da kandidati za terapevte delujejo izključno na skrit način in imajo v večini primerov zgrešen sistem vlaganja energije, energijo razsipavajo neracionalno, nelogično ali v napačno smer. Praksa je pokazala, da je duhovna vzgoja pri nas na Zahodu zelo težka in dostikrat tudi neuspešna, zato ni čudno, da nas imajo hinduisti v procesu duhovnega napredovanja za neprištevno ljudstvo.

Vsakemu kandidatu za terapevta je treba individualno pomagati, na primer, z razgovorom se ugotovi, kaj je vzrok za nastalo blokado in takoj se lahko postavi sistem dodatnega urjenja. Pri tem pomagajo različni primeri iz prakse in reševanje izbranih nalog, katere omogočijo kandidatu, da se sam preizkusi. Nisem povsem prepričan da ponavljanje tečajev, poslušanje začetniških razlag in izvajanje meditacij prinese dosti dobrega. Nasprotno pa pomoč pri organizaciji tečajev, pripravljanje predavanj in organiziranje zdravljenja da veliko koristnega vsakemu začetniku. Od začetka urjenja se kandidati usmerjajo k individualnim odločitvam in s tem tudi v samostojno delo, ki pripelje terapevta do končne odločitve. Opredeli se, da sam vzdržuje svoje zdravje in pomaga ožjim članom družine, da sodeluje na tečajih in uporablja to znanje v poklicu, da začne terapevtsko zdraviti, ali da pridobljeno znanje opusti, ali se celo, v skrajnem primeru razočara nad svojim početjem in se potrudi, da vse skupaj pozabi. Tudi ta skrajni primer, ko terapevt opusti delo z energijami, je rezultat zdravljenja lastnega organizma in pravilne odločitve njegove duše, ki se ne želi ukvarjati s terapijami, ker to ni poslanstvo njenega utelešenja.