7.9. Pacienti

Vsak, ki je poiskal pomoč in sprejel zdravljenje, je imel porušeno energetsko stanje organizma in je bi prisiljen iskati pomoč z namenom, da si zdravje za vsako ceno povrne. Tisti, ki je izgubil zdravje, ima pravico, da uporabi vsa možna sredstva znana na svetu, da ozdravi, in nihče nima pravice, da temu nasprotuje, in še manj, da to izkoristi. Pomoč je treba dati vsakemu, ki to pomoč prosi in išče: nujno potrebno je upoštevati vsa humana in etična načela ter spoštovati pacienta. Terapevti z življenjsko -kozmično energijo nimajo problemov v odnosu do pacientov, ker se nahajajo na nivoju univerzalne ljubezni in spoštovanja vseh kreacij na Zemlji, delajo z energijo življenja, življenjsko-kozmično energijo, katera prinese organizmu samo dobro. To ni vedno tako z drugimi tehnikami zdravljenja, posebno v primerih, ko je pacient sam v prostoru z zdravilcem, ali če je zaradi načina dajanja pomoči pomanjkljivo oblečen in je tako v podrejenem položaju dostikrat izkoriščen, tudi spolno izrabljen in ponižan. Revolt takih pacientov je upravičen in jim lahko z zdravljenjem z življenjsko-kozmično energijo pomagamo in ublažimo posledice prizadejanih travm.

Pacienti se na zdravljenje z življenjsko-kozmično energijo različno odzivajo, kar je odvisno predvsem od pacientovega izkustva iz prejšnjih zdravljenj, njegove raz- gledanosti in sploh sprejemanja alternativnih metod zdravljenja, vpliva okolice, v kateri živijo ali uradnih, poklicnih pogledov na alternativno zdravljenje. Največ je tistih pacientov, ki so hvaležni za povrnjeno zdravje ali ki so ozdraveli od bolezni, katero ima medicina za »neozdravljivo bolezen«. Z dolgoletnim skrbnim vodenjem evidence pri svojem zdravljenju sem ugotovil, da je več kot osemdeset odstotkov pacientov, ki imajo pozitivno mnenje o zdravljenju z življenjsko-kozmično energijo. Manjši delež lahko razvrstimo v tri skupine: prva je skupina pacientov, ki izkoriščajo alternativno energetsko in medicinsko ponudbo; druga je skupina, ki ne ve, za kaj gre pri energetski terapiji, in tretja je tista skupina pacientov, ki alternativnemu zdravljenju nič ne verjamejo.

1. Človeški organizem ima zelo sposoben obrambni sistem, kateri ima zmožnost zaščititi organizem in v primeru bolezni pozdraviti vsako bolezen. V času nastanka bolezni je bil ta sistem preobremenjen, morda je odpovedal, morda je bil blokiran ali oviran od zunaj in mu ni uspelo izvajati svoje naloge.
2. Pri učinkovanju ali zdravljenju organizma z življenjsko-kozmično energijo ni ovir kot tudi ni negativnih posledic na organizmu. Organizem lahko odkloni sprejem takšnega zdravljenja samo v primeru, če je pod vplivom določenih kemijskih sredstev (ali drugačnih vplivov) spremenil svojo energetsko obliko in mu je zaradi tega treba povrniti normalno, zdravo energetsko stanje in ga zdraviti.
3. Mamila blokirajo energetsko stanje v telesu, zato zasvojenca ne moremo normalno zdraviti z energetsko terapijo. Vpliv na zasvojenca težko dosežemo, razen v začetni fazi odvajanja, ko z energetsko terapijo lahko vsestransko pomagamo.
4. Kronični alkoholiki prav tako predstavljajo problem pri odvajanju in zdravljenju, čeprav alkohol organizem ne blokira tako močno, kot je to primer pri zasvojenosti z mamili.
5. Tabletomanija je redek primer zasvojenosti: uživanje prevelike doze tablet ne ovira energetskega zdravljenja v večji meri. Pri tabletomanu določeni organi ne delujejo več normalno, na primer žleze, in je pri zdravljenju te anomalije oziroma odvajanju od te grde navade treba biti na tovrstne okvare zelo pozoren.
6. Zaviranje pretoka energij in ovire pri energetskem zdravljenju ustvarjajo ljudje, ki imajo določena vnaprejšnja neomajna prepričanja, bolje rečeno: verski, politični ali vsakršni drugi fanatiki.
7. Trajna ali trenutna nesposobnost presoje, različne genetske poškodbe, umske bolezni in podobno ustvarjajo nezaupanje in odpor do zdravljenja z življenjsko- kozmično energijo.
8. Zgrešen odnos tečajnika, da ga je sram, če snovi ne pozna, in skrb da bo doma vse predelal in se naučil, občutek odgovornosti in krivde, kar sicer velja za učenje in spoznavanje vsakdanjih ali šolskih znanj, je za spoznavanje duhovnih ved skrajno neprimeren. Pomoč voditelja tečaja je nenadomestljiva in skrajša čas treniranja na minimum: tečajnik posredno dobi oceno in navodilo za nadaljnjo duhovno rast. Kajti samostojno delo, učenje in spoznavanje duhovnih disciplin zahteva leta in leta meditiranja in posameznik težko sam presodi, ali je doživetje v meditaciji resnično ali le iluzija.