8.2. Medsebojni vplivi

Največ vzrokov za nastale bolezni leži v človeku samem, v njegovem obnašanju, v njegovih odnosih z drugimi ljudmi, v medsebojnih odnosih, v namenskem in nenamenskem vplivu enega človeka na drugega ter v načrtovanih protokolih, katere izvajajo posamezniki ali skupine ljudi. Človek v procesu razvoja bolezni naredi največ škode sam sebi s svojimi odločitvami, ko pri različnih dnevnih opravilih kljubuje naravi in s tem povzroča oslabelost svojega obrambnega sistema: oslabeli sistem nato dovoli zunanjim škodljivim vplivom, da prodrejo in da razdiralno delujejo na njegov organizem. Na splošno gledano ljudje niso bolni in na Zemlji je največ takih ljudi, ki so usklajeni z zakoni narave in zdravo živijo celo življenje; na drugi strani so tisti, ki niso dovolj usklajeni z naravo in njenimi zakonitostmi, in zato, zaradi različnih zdravstvenih težav, rabijo zdravniško pomoč. Med prebivalci Zemlje so tudi različne skupine ljudi, kateri se zavedajo, da lahko zbolijo, če ne bodo redno skrbeli za svoje zdravje in se zato preventivno poslužujejo različnih metod za zdravo življenje. Med njimi so tudi taki, ki so se zdravili z življenjsko-kozmično energijo, obiskovali tečaje za terapevta z življenjsko-kozmično energijo, okusili njene prednosti in spoznali možnost vzdrževanja zdravja z zdravilnimi transformacijami. Zdrav energetski sistem, zdrava in močna aura je odličen obrambni sistem, ki garantira, da lahko živimo svoje življenje brez bolezni.

En sam vzrok kot možnost za nastanek bolezni v organizmu nič ne pomeni: organizem je imun na taka posamezna malenkostna napadalna dogajanja, če pa je izjemoma ta moteči vpliv toliko močan v odnosu na energetski ščit, da bi se iz tega delovanja lahko razvila bolezen, aktivirani obrambni sistem telesa to poškodbo hitro sanira sam. Vsaka že nastala bolezen ima več vzrokov za svoj razvoj, čeprav pri zdravljenju običajno iščemo le glavne vzroke, da bi jih odpravili. Na primer, ko se pojavi virus gripe v družini, večkrat zboli samo en družinski član, ostali pa ne, ostanejo zdravi. To je vsakdanji primer, kako zdravo telo brani organizem od virusa gripe, medtem ko oslabeli organizem zboli, oziroma je tisti, ki je obolel od gripe, temu vzroku za na- stalo bolezen dodal še na primer, lastno izčrpanost organizma. Skorajda pri vsakem sklopu vzrokov za nastalo bolezen je prisoten strah, ki ga proizvaja pacientov ego z namenom, da ega ne bi zapostavili pri odločanju. V kratkem rečeno, človek sam z različnimi žrtvami v pogledih in odnosih na račun organizma oslabi svoj obrambni sistem in postane tarča drugih napadalnih energij ali hrana tujim energetskim obli- kam. Nesposoben obrambni sistem organizma dovoli, da druge, z njim nezdružljive energije vplivajo na telo s takšno intenziteto, da nastane poškodba na organih ali sistemih v telesu, oziroma da se pojavi bolezen na organizmu.

Glavni vzrok za nastanek bolezni je oslabelost zaščitnega ovojnega plašča v energetskem delu telesa - auri, oziroma bioenergetskega polja, ki se razprostira in ovija okoli vsakega bio sistema. To dejstvo nas vodi, da se pri obravnavi obolelega posebej posvetimo temu energetskemu delu telesa, ki je tudi v prvi obrambni liniji v boju

proti nevarnim vplivom škodljivih energij. Najprej z opazovanjem in merjenjem energetskega polja okrog telesa ugotovimo, koliko je to energetsko polje poškodovano ali oslabelo, da lahko presodimo o možnosti prodora t. i. zlobnih energij na fizično telo. Poškodbe, ki puščajo posledice na fizičnem telesu, se izrazijo kot bolezen, ki je nastopila zaradi nesposobnosti obrambnega sistema, da bi se odbranil od škodljivih energetskih vplivov. Organizem se krčevito bori proti nastanku poškodb na fizičnem telesu, vendar mu to zaradi oslabelosti obrambe v večini primerov ne uspeva, potrebuje pomoč od zunaj: z alternativnimi metodami, ali, če se je problem za zdravljenje že naselil na fizičnem telesu, tudi s klasičnimi medicinskimi prijemi oziroma pomočjo.

Zdaj je razumljivo, zakaj mora terapevt z življenjsko-kozmično energijo najprej ozdraviti energetsko telo. S transformacijami ozdravi energetske poškodbe in z dovajanjem energije v obravnavanem energetskemu polju ustvarja močno obrambno energetsko zaščito, da onemogoči preboj tujih energij v napadeno fizično telo. Po meritvi zaščitne energije v določeni razdalji od fizičnega telesa navzven terapevt z življenjsko-kozmično energijo obolelemu poveča bioenergetsko polje tudi za pet do desetkrat glede na njegovo sicer normalno vrednost oziroma obseg. Cilj odpravljanja energetskih poškodb in kanaliziranja življenjsko-kozmične energije s transformacijami je popolnoma izolirati pacientovo telo od zunanjih vplivov v času izvajanja terapij. S tem postopkom smo obrambni sistem razbremenili in mu omogočili, da se usmeri na obremenjeno stanje v energetskem delu organizma. Naslednja terapevtska naloga oziroma poteza je, da po določenem preteku časa, več kot štiriindvajset in največ oseminštirideset ur, prekontrolira oziroma izmeri pacientovo energetsko stanje, da ugotovi, če je organizem zadržal kanalizirano energijo, ter kako se je fizično telo odzvalo na novo energetsko stanje oziroma, kako je reagiralo na spremembe in zdravljenje v energetskem telesu. Zadržana kanalizirana energija razbremeni obrambni sistem organizma, pacientov imunski sistem je razbremenjen, obrambni sistem postane uspešnejši.

Po določenem času od prve terapije mora terapevt v drugi terapiji, po kontroli energetskega telesa, preveriti energetsko stanje vsakega organa in sistema v fizičnem telesu, da ugotovi koliko in kateri telesni organi so že izgubili energijo, oziroma kateri in koliko so oslabeli in zaradi tega prešli v bolezensko stanje. Vsem oslabelim organom in sistemom v fizičnem telesu terapevt s kanaliziranjem življenjsko-kozmične energije povrne zdravo energetsko stanje: merjeno po orgonski skali dobijo energijo tri in več. Tako terapevt tudi na fizičnem telesu, kot je to storil pred dvema dnevoma na energetskem telesu, opravi terapijo ter z njima razbremeni prizadeti obrambni sistem telesa in usmeri obrambo na oboleli organ, oziroma na tisti bolni del telesa, na katerem je nastopila bolezen. Zdrav obrambni sistem in pomoč terapevta omogočita, da telo obračuna z vsako nastalo boleznijo: tudi za klasično medicino neozdravljive bolezni so s tem načinom zdravljenja največkrat sanirane. Najboljši zdravnik je človek sam sebi, oziroma je to njegov sistem za vzdrževanje zdravja, ki zmore premagati vse bolezni - razen starosti, ki jo definira duša vsakega posameznika.

Po dveh terapijah: energetski in fizični, ostane brez energije samo še morebitni bolni organ. Terapevt poišče vzroke, zaradi katerih se je bolezen pojavila, in le-te odpravi s kanaliziranjem življenjsko-kozmične energije na obolelo mesto ter s tem vsili energijo bolnemu organu. Možgani registrirajo novo energetsko stanje v telesu in se prilagodijo spremenjeni oziroma zdravi energetski situaciji; možgani morajo ob tej registraciji dostikrat zamenjati poškodovani genetski program za oboleli organ z zdravo sekvenco in s tem omogočijo organu, da kanalizirano energijo sprejme oziroma obdrži, kar pomeni, da organ začne na novo ali ponovno zdravo delovati, da je ozdravel. Fizično telo je dokaj inertno, zato je po opisanih opravljenih terapijah nujno potrebna tudi nadaljnja dvodnevna kontrola pacienta, da bi terapevt ugotovil, če je oboleli organ obdržal obnovljeno zdravo energetsko stanje in tako začel proces okrevanja, ali če je ponovno izgubil kanalizirano energijo, kar pomeni da mora terapevt poiskati še dodatne vzroke za nastalo bolezen, jih odpraviti in organu ali sistemu ponovno povrniti izgubljeno energijo. Ko ob dveh nadaljnjih meritvah v dvo- dnevnih presledkih ugotovimo, da je obolelo mesto zadržalo energijo, je postopek zdravljenja končan in kontrola energetskega stanja organizma ni več potrebna.

Zdrav človek ima močan obrambni sistem, ki ne dovoli zunanjim energijam, da bi delovale razdiralno na njegovo telo: svoje telo ima zaščiteno, oziroma vzdržuje vsakdanje zdravje. Vsak posameznik lahko z znanjem o delovanju z življenjsko-kozmične energije in njeni uporabi, kanaliziranjem energije in s transformacijami pomaga obrambnemu sistemu lastnega organizma, da je pri obrambi vedno uspešen in tako lahko živi srečno življenje, življenje brez bolezni.