Uvod

Kot zasledimo iz znane in dokumentirane zgodovine človeštva, je človek vedno poskušal doseči, razumeti, spoznati ali dobiti odgovor na vprašanja: kdo je, od kod prihaja, zakaj živi, kaj je vesolje, bog, ali od česa je odvisno njegovo življenje na Zemlji. Iz arheoloških najdb zasledimo, da so narodi Vzhoda in Zahoda o vseh zgoraj omenjenih vprašanjih več kot pet tisoč let podrobno razmišljali in to tudi zapisovali, natančno analizirali določene pojave na Zemlji in v Vesolju ter zapustili dokaze za njihov obstoj, vendar za nekatere trditve še danes ne vemo natančnega odgovora ali primerne obrazložitve, in ne vemo zakaj je bil njihov pogled prav takšen in podobno. Različni pogledi in razlage so za svojo osnovo imeli nepojasnjene energetske pojave ali obnašanje oz. odzivanje telesa na energetske in zunanje vplive. Osnova opazovanja je bil človeški organizem in vse razlage so se sukale okoli njegovih fizičnih ali funkcionalnih lastnosti in zunanjih nepojasnjenih vplivov narave na delovanje organizma in človeško življenje na Zemlji.

V daljni zgodovini, v malo razviti družbi, je primanjkovalo znanstvenih razlag za določene pojave v naravi oz. primerne razlage za taka stanja: nastajala so različna mišljenja, primerna za tisti čas. Pri nekaterih narodih so bile te razlage naravnih pojavov tako natančne, da njihova razlaga ustreza še celo sedanjemu času. Zasledimo izredno veliko simboličnih zapisov in pripovedi, ki so skozi čas in spoznanje naravnih zakonov izgubljale svojo prvotno razlago in namen. Pravljice, družbena gibanja, politični sistemi ali religije omogočajo dovolj nazoren vpogled v kritična spoznanja človeka in v njegov poizkus, da bi pojasnil tisto, kar si ni mogel pojasniti. Tako lahko zasledimo dve smeri razlag: eno, ki ima osnovo v preverljivih znanstve- nih dognanjih in je poimenovana kot realistična pot, in druga, ki je imela za osnovo predpostavke, katere se niso mogle znanstveno ne dokazati ne ovreči in so jo poimenovali idealistična pot. Idealisti so bili v prednosti, z religijo na čelu so imeli razlago o vesolju in obstoju človeka; celo danes so obdržali to prednost, kljub temu, da je znanost napredovala v tolikšni meri, da lahko z njenimi dognanji preverimo večino idealističnih razlag.

Pripadniki realističnega razvojnega pogleda na svet so imeli težko nalogo. Vsa dognanja in pojasnila so morala imeti natančno znanstveno razlago. Pot razvoja je ubrala pravo smer, kar je razvidno iz hitre rasti znanstvenih disciplin in tehničnih dosežkov, ki jih danes poznamo v svetu. Vsa pojasnila so temeljila na predhodnih znanjih: razlaga določenih pojavov se je postopoma razvijala z novo odkritimi dokazi ali zakoni. Tovrsten pristop je nujno pogojeval načelo, da vsako raziskavo vodimo od določenega končnega stanja, od posledice, in tako postopno omogočimo pot k izvoru. Izvor se je tako znašel na repu raziskav in obrazložitev, kar je pripeljalo do sedanje posledične stopnje, ko so mnoge znanstvene poti še vedno nedorečene ali celo polne nepojasnjenih odgovorov. Če vzamemo za primer medicino, ki v sistemu zdravljenja prevladuje v naši družbi kot edini uspešen servis na človeku, lahko vidimo, da njeno delovanje poteka na področju posledic, ki jih na organizmu puščajo vzroki za bolezen. Taka je slika sedanjega stanja medicinske znanosti, ki je postala vrhunsko razvita veda, in obenem doživljamo njeno nesposobnost, da svoje delovanje usmeri na zdravljenja vzrokov, ko posledice na fizičnem organizmu še niso vidne.

Pojasnitev eksperimenta na slehernem naravnem pojavu mora imeti znanstveno podlago, da bi bil sprejemljiv za družbo. Na težavo naletimo, ko pojasnila ni možno podpreti z znanstvenimi razlagami, ne glede na to, da v praksi dajejo dobre rezultate. Družba postavlja vsak tovrstno podan preizkus v pozicijo, da je takšna razlaga sicer možna, dopušča verovanja v doseženo načelo, obenem pa ostaja nesprejemljiva za uveljavitev takega spoznanja kot univerzalne zakonitosti, kar vse skupaj pelje v pozabo ali pristane v arhivu. Najbolj razločno je to razvidno pri zdravljenju z energijo, kjer medicina in naša zahodna religija ne sprejemata tovrstnih pristopov k zdravljenju, čeprav družba ne more mimo mnogih dokazov, da takšno zdravljenje v večini primerov daje dobre rezultate, še celo za bolezni, katere je medicina označila kot neozdravljive. Pri delovanju z življenjsko-kozmično energijo, ko prihaja do t. i. čudežnih ozdravljenj, oziroma do ozdravljenja za uradno zahodno medicino neozdravljivih bolezni, ti tretmani pomenijo celostno zdravljenje telesa in nato bolezni, začenši od vzroka na energetskem nivoju do posledice na fizičnem telesu, in to v številnih primerih ko medicina ostaja praznih rok: to zdravljenje ostaja nerazumljivo, ker na pacientu ne pušča nobenih stranskih učinkov, nima kontraindikacij; njegov rezultat je, da je pacientu bolje, ozdravi, ali pa se v nekaterih posebnih primerih ne zgodi nič. Tu, pri zdravljenju z življenjsko-kozmično energijo, gre namreč za zdravljenje vseh treh faz bolezni: vzroka, razvoja in posledice bolezni na organizmu, medtem ko medicina zdravi le posledice vidne na fizičnem telesu, kar pomeni tretji stadij v razvoju bolezni.

Pojasnitev sistema energetskega pristopa k zdravljenju zahteva, da sta izpolnjena oba pogoja: medicinsko dokazljiv učinek oz. proces zdravljenja in empirično postavljeno energetsko načelo zdravljenja. Ubrana metoda zdravljenja z življenjsko-kozmično energijo, ki je bila opisana v treh delih v moji prejšnji knjigi o zdravljenju s to energijo, poteka po znanstvenih kriterijih, po postopku, v katerem so pravila transformacij definirana kot aksiomi, ki s pravilnim izvajanjem v praksi vedno dosegajo odlične zdravilne rezultate.

Moja metoda dela z življenjsko-kozmično energijo je postavljena v treh stopnjah ali korakih, in sicer:

1. izmerimo določeno energetsko stanje, katero vidno predstavlja tudi zdravstveno situacijo organizma,
2. to stanje v primeru energetskega neravnovesja oziroma bolezni ozdravimo, ali natančneje rečeno popravimo s transformacijskimi pravili tako, da k bolnemu organu usmerimo, kanaliziramo in tako dodamo potrebno energijo, ter
3. na koncu zdravljenja izmerimo rezultat naših posegov oz. postopka, kontroli- ramo, če je telo in mesto zdravljenja pridobilo novo energijo, in če sedaj izkazuje energijo zdravega energetskega stanja.

Če ponovno izmerjeno energetsko stanje pokaže energetsko ravnovesje, je postopek zdravljenja uspešno končan.

Lahko bi rekel, da je takšen pristop: merimo popravimo, oziroma ozdravimo - merimo znanstveno sprejemljiv. Je sklop dveh načel, in sicer: znanstveno utemeljenega, objektivno preverljivega postopka, preverljivih znanstveno doseženih spoznanj o energijah, ki ustvarja sintezo znanstvenih prijemov, in iz zdraviteljske terapevtske prakse empirično pridobljenih aksiomov, to je pravil in zakonitosti. Da bi sprejeli energetski sistem merjenja in nato energetske transformacije kot znanstveno dejstvo, moramo torej sprejeti energetske merilne metode in transformacijska pravila, katera v praksi zanesljivo dajejo pozitivne rezultate.

Merjenje je skozi zgodovino človeštva doživelo opazen razvoj, hkrati z različnimi metodami merjenja. V starem veku so uporabljali predvsem preprosta merila, izdelana iz drevesnih vej, ali na vrvici obešen predmet, instrument, ki ga poznamo kot nihalo. Tovrstni merilci niso dajali dobrih rezultatov, in ne dajejo jih tudi danes: meritve so bile pogosto netočne, kar so v starem Egiptu poskušali rešiti tako, da so izdelovali nihala različnih oblik in iz različnih snovi, odvisno od tega za kakšna merjenja so se uporabljala. Merjenja so delno uspevala vrhunsko usposobljenemu terapevtu oziroma radiestezistu, niso pa mogla biti sprejeta kot edini garant natančnega merjenja. Tako se je razvilo pravilo, da je rezultat merjenja sprejet le, če sta dva terapevta neodvisno eden od drugega za isto meritev dobila enak rezultat.

Znanstveno gledano niti instrument niti metoda merjenja energij nista bila sprejemljiva iz preprostega razloga, ker znanstvene metode slonijo na fizikalnih zakonih, ki delujejo na Zemlji, medtem ko merjenje energij ne podleže tem zakonitostim, predvsem zaradi časovne in prostorske komponente, ki ju pri energijah lahko zanemarimo. Kamen spotike med znanstvenimi in empiričnimi energetskimi prijemi je prisoten še danes, kljub temu, da so z metodo merjenja vsaj dveh terapevtov bili doseženi vrhunski rezultati.

Razočaranja pri merjenjih z nihalom so v novejšem času ublažili z uporabo očesnega senzorja, ki je kot merilec pokazal dobre rezultate. Očesni senzor da natančnejši, oziroma omogoča pravilen rezultat, ker nima mehanskih ovir kot ga ima nihalo ali leskova veja: pri merjenju da merilni rezultat v krajšem času, kar pomeni da je napaka minimalna. Delovanje očesnega senzorja, prav tako kot nihala, ovira terapevtov ego, le da hitro merjenje z očesnim senzorjem omogoča terapevtu, da v času merjenja ego izklopi, in tako v primerjavi z nihalom dobi natančnejši rezultat, zato lahko rečem, da je očesni senzor boljši instrument. Uporaba obeh merilcev, nihala in očesnega senzorja pri slehernem merjenju omogoča uveljavitev primerjalnega sistema meritev; s tem, zagotovo, dobimo boljši rezultat kot pri meritvi z enim merilcem: lahko rečem, da je tako pridobljen rezultat pravilen.

V moji več desetletni terapevtski praksi sem vedno uporabljal danes marsikateremu terapevtu še neznan intuitivni senzor: uporabljam ga za merjenje energetskih oziroma duhovnih parametrov. Nihalo in očesni senzor sem analiziral, ko sem ju začel testirati slabih deset let nazaj; ta dva instrumenta sem želel osebno preizkusiti, da bi ugotovil njuno natančnost. Revolucionarno spoznanje, ki sem ga pridobil na osnovi več tisoč merilnih preizkusov, je potrdilo, da sta nihalo in očesni senzor, tako kot drugi znani merilci energije, pod direktnim vodstvom intuicije, oz. posameznikovega intuitivnega senzorja. Vsaka druga razlaga delovanja nihala, drevesne veje, L-antene, bio-tenzorja in drugih merilnih pripomočkov je zgrešena, ker s temi merilci upravlja naš osebni notranji sistem energij - intuicija. Preizkusi o času, potrebnem za delovanje merilcev energij, oziroma o času odziva inštrumenta na postavljeno vprašanje, so pokazali, da je možni nastanek napake pri merjenju odvisen od tega časa. Tako se je izkazalo, da nihalo potrebuje razmeroma dolgo časa za meditacijo pri merjenju; očesni senzor potrebuje zelo kratek meditacijski čas; intuitivni senzor nima teh težav, ker reagira takoj, lahko bi rekel, da ima odgovor že pred meritvijo.

Danes je znanstveno potrjeno, da pri merjenju ali zdravljenju na nivoju energij, ko je terapevt v meditacijskem stanju, njegovi možganski valovi izkazujejo alfa-theta stanje. To odkritje daje možnost, da se z znanstvenimi inštrumenti kontrolirajo energetska merjenja, tako, da pri terapevtu sledimo stanju možganskih valov v času izvajanja energetskih meritev. S tem tudi vzgoja terapevta, uspešnost njegovega dela z življenjsko-kozmično energijo in vaje za terapevta dobijo svoj namen in omenjeno kontrolo. V mnogih državah, kot tudi pri nas v Sloveniji, sodelovanje med znanstvenimi in energetskimi merjenji (razen v nekaterih redkih primerih) še vedno ni možno; in sicer zaradi absolutne podpore družbe uradni medicini in njenim postopkom. Stanje se bo spremenilo šele takrat, ko bodo družba in medicinski strokovnjaki sprejeli delujoče energetske zakonitosti in energetsko delo ali pa se vključili v postopek energetskega zdravljenja.

Kot se učimo iz zgodovine, bo čas pokazal svoje: za ta merjenja bomo danes ali v bližnji prihodnosti našli kompromis, povezavo med fizikalno kontrolo in delovanjem z energijami v telesu. Lahko verjamemo, da bo v bližnji prihodnosti prišlo do stopnje, ko bo družba v svojo zakonodajo sprejela energetsko zdravljenje kot normalen postopek v delovanju splošnega zdravstva. Mogoče bo energetsko zdravljenje postalo eno od smeri medicine, ali pa bo to posebej definirana smer in postopek v zdravljenju.

Zdravljenje, ki sledi po merjenju energetskega stanja v organizmu, opravimo kot drugi korak pri tretmanu. Ta drugi del delovnega postopka je preobrazba stanja s transformacijami, in sicer iz brezenergetskega ali bolnega stanja v energetsko polno ali zdravo stanje organizma. Bolnemu organu, ki ima v trenutku bolezni najmanj energije, s terapevtskimi transformacijami omogočimo, da potrebno energijo sprejme, si povrne energijo in doseže potreben nivo energije za delovanje v zdravem organizmu, na način, ki sem ga v prejšnjih treh delih knjige o življenjsko-kozmični energiji podrobno obdelal. Pojasnil sem tudi primer, ko v začetni fazi svojega terapevtskega razvoja posameznik težko izvede transformacije dokler z uporabo postopka vklop izklop ne prilagodi svoje telo, da preide v alfa theta stanje možganskih valov, to je v stanje telesa, ko zdravljenje uspeva. Za spremembo energij, ki jo dosežemo z izvedbo naših transformacij preko meditacijsko mantričnih načel, moramo nujno izpolniti omenjene energetske zakonitosti, z upoštevanjem spoznanj, ki jih je že dosegla znanost.

Transformacije za spreminjanje enega energetskega stanja v drugo so pravzaprav meditacija na program, ki smo ga izdelali z našimi možgani. Dolgo je že znano, da pri vsem, kar si z možgani zamislimo, možgani vzporedno temu že izdelujejo tudi matrico oziroma program, da bi se ta zamisel lahko realizirala. Realizacijo ideje oziroma zamisli možganov, to je aktiviranje nastalega programa oziroma matrice, dosežemo s postopkom meditacije, s transformacijskimi pravili. Meditacija na matrico možganov mora biti pravilno izvedena in mora biti dovolj dolgo izvajana, če želimo imeti zdravilen ali kakršenkoli drugi transformacijski uspeh. Zato uporabljamo mantre ali navadno rečeno tajna besedila, ki z vsebino in obsegom zagotovijo pravilen postopek transformacije in garantirajo, da smo meditirali dovolj dolgo in da se bodo vsi zamišljeni procesi pravilno izvedli. Čas izvajanja meditacije je odvisen od jezika, katerega uporabljamo pri transformacijah, in če je to vsakdanji govor, ali če beremo meditacijski tekst, napisan z našo pisavo, potrebujemo dolg, oz. daljši meditacijski čas, medtem ko pri uporabi slik in simbolov, kot prvotnega jezika mo- žganov, kategorija časa skorajda ne obstaja; transformacija se izvede kot preblisk.

Za izdelavo manter oziroma tajnih besedil za določitev vsebine transformacijskih pravil sem opravil več kot tisoč preizkusov in dognal, da ta učinkovita tajna besedila pravzaprav niso tajna, temveč samo da izpolnjujejo dva pogoja: da so vsebinsko in oblikovno prvotno namensko zasnovana, in da s svojim obsegom narekujejo dovolj dolgo časovno potekanje meditacije. Učinkujejo vedno, kadar so kot transformacijske mantre pravilno postavljena, in kadar se natančno ter dovolj dolgo izvajajo. ãe celo besedila nam niso potrebna: kot sem omenil, jih lahko pretvorimo v jezik možganov, v sistem slik in simbolov, katere zaporedoma »preberemo«, oz. preidemo, kot slike na filmskem platnu, in naša transformacija postane uspešna oziroma se realizira.

Kontrola, merjenje energetskega stanja po izvajanju transformacij, oziroma po zdravljenju, je tretji del postopka opravljenega terapevtskega dela z življenjsko-kozmično energijo. Kontrolo izvajamo enako kot v prvem koraku, ko smo diagnosticirali stanje pacienta, da sedaj dobimo sliko nove energetske situacije. Ta kontrola omogoča takojšen vpogled v rezultat dela, terapevtu omogoča samostojno delo, drugemu terapevtu pa hkratno preverjanje rezultata: na koncu postopka je tudi garant, da smo zdravljenje uspešno opravili.

Celostni postopek zdravljenja, ki je bil opisan v prejšnjih treh delih moje knjige o uporabi življenjsko-kozmične energije v zdravilne namene, zahteva da se pred zdravljenjem bolezni posameznih organov ali sistemov v telesu pacientov organizem pripravi, da lahko premaga, ali bolje rečeno obračuna z boleznijo. To pomeni, da je telo pacienta, ki je izčrpano in nesposobno za obrambo, treba pripraviti, energetsko usposobiti za njegovo normalno funkcioniranje. Z mojo metodo ne glede na vrsto bolezni najprej zdravimo energetsko, zatem fizično telo in šele ko smo se prepričali, da je pacient dobil energijo v organizem pomagamo pacientu, da premaga bolezen. Bolezen premaga sam pacient, terapevt mu s kanaliziranjem oz. dodajanjem energije le pomaga, da to uspešno opravi. Ta postopek dela je vsekakor popolnoma drugačen od postopkov, ki jih uporabljajo druga na Zahodu znana alternativna zdravljenja in tudi medicina, ko zdravijo bolezen, da pomagajo organizmu. Zdravljenje z življenjsko- kozmično energijo je božansko, daje skoraj vedno pozitivne rezultate, obenem pa je to metoda hitrega in uspešnega zdravljenja brez škodljivih posledic za organizem pacienta in terapevta. Pregled in analiza podatkov zdravljenja na več tisoč pacientih sta pokazali, da je z zdravljenjem z življenjsko-kozmično energijo bilo ozdravljeno več kot osemdeset odstotkov bolnikov z eno do tremi terapijami v intervalu na dva dni in z nekaj telefonskih kontrol. Metoda zares da hitra in celostna ozdravljenja.

Zgoraj omenjeni postopki izvajanja transformacij in celosten pristop k zdravljenju so bili potrebni, da bi se življenjsko-kozmična energija in njeni učinki analizirali in sistematično uporabili v primeru pomoči bolnim. S tem poskusom je bilo obenem dokazano, da človeški organizem ne more obstati, če to energijo ne sprejema redno in v zadostni količini. Primer za vzdrževanje zdravja nas ne omejuje: to energijo lahko uporabimo univerzalno na vseh kreacijah na Zemlji v različne in, seveda, pozitivne namene. Prav tako spoznamo, da življenjsko-kozmična energija ni nova, izmišljena energija, ki nam omogoča življenje na Zemlji: odkrivali so jo, ali vsaj delno poznali vsi narodi Vzhoda in Zahoda že v starem veku. Vedeli so, da obstaja nek fuid, neka energija v organu ali v telesu, ki je zdravo, da le to ni bolno. Večina razlag, in tudi namigov, o tej energiji je bilo delno ali slabo razloženih, pogosto zgrešeno definirano, zaradi česar so se skozi zgodovino človeštva ideja in predvidevanja o obstoju te energije različno tolmačila in obravnavala. Najhujša napaka v teh pogledih je bila, da bi naj to energijo, ki je nujno potrebna za življenje, proizvajalo telo samo, ker je onemogočala spoznanje, da to energijo sprejema organizem iz svoje okolice, iz izvorov izven telesa.

Kot sem omenil, v pisnih dokumentih skozi zgodovino zasledimo zavajanja pri pojasnilu nastanka življenja na Zemlji in obenem popolnoma izkrivljeno pojasnilo pogojev njegovega obstoja. Življenje na Zemlji morda niti ni moglo biti drugače opisano, človek je v posameznem obdobju dosegel določen družbeni in tehnični razvojni nivo in logično, s tem tudi možen pogled na svet. Ni se znalo pojasniti od česa človek živi, verjetno se niti ni moglo, zato ni čudno da še danes, v času ekspanzije znanstvenih raziskav, prevladuje mnenje, da človek preživi, ker uživa hrano in je s tem odvisen od pijače in jedače. Takšen pogled omejuje izvorni pristop k reševanju problema: večina strokovnjakov tudi danes verjame izključno medicini, ki se ukvarja s posledicami bolezni in ne išče vzroke za nastanek bolezni. Enako je tudi pri alternativnem zdravljenju: na primer, bioenergija je posledica delovanja življenjsko-kozmične energije na organizem in je torej sekundarna energija, katere uporaba, zlasti dolgoročno, ne more dati pozitivnih zdravilnih rezultatov. Z bioenergijo lahko ozdravimo en organ, medtem ko drugi organi utrpijo energetsko škodo, oziroma obolijo, da pri tem ne omenjam okužb, ki ga ta nečista in pri večini terapevtov nezdrava energija lahko pusti na pacientovi auri oziroma v njegovemu telesu.

Menim, da se je o energiji, od katere je odvisno naše življenje, začelo pravilno razmišljati in poskušalo razložiti njeno delovanje le v zadnjem času, torej pred nekaj stoletji. Zaradi tega na različnih koncih sveta zasledimo številne poizkuse, kako to energijo ujeti ali dokazati da je možno živeti brez hrane, in, kot sem že omenil, tudi nekaj časa brez vode. Večinoma se je s temi preizkusi želelo opozoriti, da obstoji nekaj, neka energija, ki je vedno prisotna v našem organizmu in ki pogojuje obstoj življenja. To energijo sem v treh knjigah o zdravljenju z življenjsko-kozmično energijo definiral kot življenjsko-kozmično energijo, opisal njen izvor in način sprejemanja v organizmu ter v praksi dokazal njen pomen, njene božanske in univerzalne lastnosti.

Življenjsko-kozmično energijo sprejema organizem za svoje življenjske potrebe iz okolja, saj odziv na to energijo sleherni organizem izraža s pojavom bioenergije okoli telesa, katera je v direktnem sorazmerju s sprejeto energijo. Ti dve energiji obstajata sočasno: primarna življenjsko-kozmična energija, katero telo za svoj obstoj in funkcioniranje sprejema iz okolice, in sekundarna energija, ki jo organizem oddaja kot posledico delovanja življenjsko-kozmične energije, ki smo jo poimenovali za bioenergijo. Življenjsko-kozmična energija je povsod okrog nas, zato je logično da je njen vstop v naš organizem oviran s posledičnim bioenergetskim poljem telesa. Pojav preboja življenjsko-kozmične energije skozi bioenergetsko polje v telo je izurjenim posameznikom viden kot vrtinec in je v prvi knjigi o zdravljenju z življenjsko- kozmično energijo poimenovan kot točke odpiranja za organe in sisteme v telesu oziroma kot čakre.

Energija okoli telesa oziroma bioenergija je odličen indikator delovanja našega organizma in pokazatelj uporabe življenjsko-kozmične energije za pravilno funkcioniranje telesa. V primeru da je organizem slaboten, da iz okolice sprejema premalo življenjsko-kozmične energije, bo tudi energija okrog njega, njegova bioenergija sorazmerno kratko sevajoča, točke odpiranja pa deformirane ali zaprte, odvisno od količine preboja energije skozi auro. Tako imamo možnost, da na osnovi merjenja energetskega polja okrog telesa, to je aure ali bioenergije, ugotovimo sposobnost organov in sistemov v telesu za sprejemanje oziroma če sprejemajo potrebno energijo za svoje delovanje, ali bolje rečeno: ugotovimo zdravstveno stanje organov in sistemov v organizmu oziroma stopnjo prisotnosti življenjsko-kozmične energije v telesu.

Sedaj lahko razumemo, da je življenjsko-kozmična energija eliksir za življenje, in da z uporabo te energije lahko ozdravimo vsako bolezen, tudi za medicino neozdravlji- ve bolezni, da delovanje te energije na naš organizem ne more puščati negativnih stranskih učinkov, ker organizem potrebuje in sprejme samo toliko energije, kolikor jo je optimalno potrebno za normalno in zdravo funkcioniranje. Terapevt usmerja oz. kanalizira življenjsko-kozmično energijo v telo pacienta in ni v nevarnosti, da bi ob tem sam postal psihično ali fizično bolan, kot je to primer pri skoraj vseh drugih oblikah alternativnih zdravljenj. Prav tako tudi terapevt sam potrebuje življenjsko- kozmično energijo, katero pri zdravljenju (oziroma kanaliziranju) sprejme v organizem, in tako z zdravljenjem drugih spontano zdravi tudi sebe.

Vsi moji preizkusi in odkrivanja življenjsko-kozmične energije, energije katera nam omogoča življenje, so bili v praksi izvajani in ugotovljeni po zgoraj opisani metodi oziroma delovnem postopku. Ime za to energijo je vzeto iz izvora in namena te energije, energije katera nam omogoča življenje na Zemlji in ki je pod neposrednim vplivom celotnega Vesolja. Da sprejmemo ta načela in da lahko to energijo uporabimo za univerzalne namene, posebej za vzdrževanje zdravja, se moramo naučiti slediti naravnim zakonitostim in upoštevati sistem duhovnega razvoja posameznika na poti h končnemu cilju spoznavanja duhovnih energij in programov duše, ki skrbijo za našo obliko in za delovanje našega organizma v pogojih danih na Zemlji.