11.1. Prilagoditev posameznika

Najkoristnejši nasveti in zdravljenje posameznikov za poznejšo prilagoditev v družbi vsekakor zadevajo odnos otroka do šole ter njegov odnos do otroških in šolskih prijateljev. Zdravljenje na nivoju, ko se še formira značaj otroka, da odlično osnovo za poznejše vključevanje v sisteme v družbi in delovnih organizacijah. V otroški dobi to sicer še ni opazno, so pa rezultati tega delovanja vidni pri uspehu v šoli.

Danes so otroci v šolah preobremenjeni, s koncem pouka se ne konča njihovo delo, ker imajo toliko nalog in gradiva, da so vezani za šolski program cel dan. Temu lahko prištejemo aktivnosti v športu, glasbi, pridobivanju znanja jezikov, udejstvovanju v različnih društvih in podobno. Dodam lahko, da še vedno nimamo dobrega sistema za določanje usmerjenosti ali nadarjenosti otrok za določene dejavnosti, zaradi česar se otroci odločajo za svoje poklice in aktivnosti po subjektivnih nazorih in pod vplivom javnih sredstev obveščanja, radia, televizije, flma in interneta.

Otroci na splošno dobro obvladajo situacijo, toda pogosto nastane konfikt med otrokovo željo in odzivom staršev, učiteljev in ne nazadnje sošolcev ali kolegov. Starši so preobremenjeni z delom, pri izbiri učiteljskega poklica deluje negativna selekcija, kar ima za posledico, da v šolah skorajda ni nadarjenih posameznikov, ker so zaposleni drugje, prav tako socialni status staršev ustvarja razlike med otroci in s tem diktira njihove medsebojne odnose.

Otrok hitro preraste obdobje razvoja inteligence, pubertete, formiranja značaja in kot odrasel človek nosi ogromno breme nerešenih ali napačno pojmovanih zadev in problemov, ki jih je prinesel iz otroštva.

11.-1.

Majda, ki je obiskovala tečaje o življenjsko-kozmični energiji, je pripeljala k meni na terapijo sina Marka. Prosila me je za pomoč, ker se je njen sin, sicer odličen učenec tretjega letnika gimnazije, želel prepisati na drugo šolo zaradi nesporazuma s profesorjem fzike. Zaman so bili pogovori, vozili so ga k psihologu, zdravniku, iskali pomoči pri svetovalcih v šoli, vse je bilo neuspešno. Iz pogovora sem takoj zasledil, da je fant lepo vzgojen, da je pravičen in da želi vse težave rešiti sam z lastnim delom ali sporazumom.

Fanta sem najprej prosil, naj mi pove, kaj je v šoli narobe, ko pa so programi vnaprej znani, kot tudi profesorsko delo in obveznosti, od obsega snovi do pedagoške priprave; vse skupaj pa je pod kontrolo šole in državnih organov. Povedal mi je, da je profesor fzike zgrešeno pojasnil primer iz fzike in je na njegovo opombo vzkipel, ga žalil, ga nagnal iz razreda in zahteval ukrepanje staršev. Starši so dali prav profesorju in zahtevali od sina, da mora upoštevati njegove zahteve. Tako je nastal še nesporazum s starši. Zaprosil sem ga, naj mi razloži, kaj je profesor napačno razlagal, in pokazal mi je zvezek in primer iz fzike, ki je bil popolnoma napačno predstavljen in matematično zgrešen.

Rekel sem mu, da je primer, ki ga je profesor na uri razlagal res zgrešen in matematično napačen ter da ima prav; to ni sporno: sporni sta dve težavi: profesor in on sam. Profesor ima visoko izobrazbo in se mu napaka lahko oprosti, ker je kot vsak človek morda bolan, pretresen zaradi nekega dogodka v družini, mogoče je izgubil sorodnika ali prijatelja, lahko je bil vinjen, nesrečno zaljubljen… Profesor to lahko popravi in opravlja svoje delo naprej. On pa nima izbire: nima pravice tako ostro reagirati, ker njegova izobrazba ni enaka profesorjevi in le tisti, ki ima enako izobrazbo ima pravico, da ga ošteje. On mora prej doseči diplomo na tehnični fakulteti in takrat bo imel vso pravico profesorju dokazati, da je naredil napako in se do njega obnašati kot se obnaša sedaj; in drugič, ni še dosegel nobene stopnje izobrazbe in če sedaj zapusti šolo, bo na cesti brez kruha, njegov profesor pa si bo vedno našel delo. Tudi starša sta v skrbeh, kaj bo z njim in s kamnom na srcu sta podprla profesorja samo zato, da sin pride do nujne izobrazbe. Edina rešitev, da profesorju in staršem dokaže, da je imel prav, je da konča šolo z odličnim uspehom, jaz pa bom prosil v šoli in doma, da ga pustijo pri miru.

Markovi mami sem predlagal, naj gre v šolo in prosi profesorja naj vsaj mesec dni pusti fanta pri miru in tudi v družini naj se obnašajo, kot da se ni nič zgodilo. V primeru, da se stanje ne bi popravilo, naj ponovno prideta na terapijo.

Nesoglasja so pripeljala tako daleč, da se niso mogli normalno sporazumevati niti v družini, niti v šoli. Vzrok za to je ležal v Markovi energetski nezdružljivosti s starši in profesorji v šoli, z druge strani oče ni prenašal matere in sina in je prispeval k dodatnim težavam v družini. Najprej sem z iniciacijskim postopkom uredil kompatibilnost Markovih energij s starši in starševskih z Markom. Prav tako sem moral uravnati energije, da bi profesor prenašal Marka in Marko profesorja. Da bi bila dovzetna, da ju ego ne bi obremenjeval in da bi njun pogovor potekal prijazno, sem prilagodil energetsko stanje profesorja s stanjem Markove mame in prav tako mame do profesorja.

Rezultat terapije energetske kompatibilnosti je bil več kot odličen, Marko se je vrnil v šolo, prepiri so prenehali. Več let pozneje sem ga srečal in na vprašanje, kako je s šolo, mi je odgovoril, da je gimnazijo končal z odliko, prav tako fakulteto za elektrotehniko in da je redno zaposlen v moderni računalniški frmi. Na vprašanje, kaj je bilo s tistim profesorjem, mi je rekel, da ne ve, da pa je slišal, da ga ni več na šoli.

Podobnih primerov, kjer je uspeh učenca odvisen od volje profesorja, od odziva staršev in okolice, je veliko; žalostno je, da so v opisanem primeru vsi poskušali, da bi probleme rešili po sistemu, kdo je močnejši.

Res je, da so primeri med sabo različni, vsak zase je neponovljiv in zato zahteva dodatne prijeme, toda praksa je pokazala, da se glavni vzrok nesporazumov nahaja v energetski nekompatibilnosti udeleženih strani in da so ti nesporazumi vedno na škodo otrok oz. učencev.

11.-2.

Milica je bila doma v Beranih, Črna gora, študirala je glasbo v Beogradu, in večkrat je prišla na terapijo, češ da je bolna. Na mojo trditev, da je zdrava in da ni potrebe, da bi prihajala na zdravljenje, mi je odgovorila, da to ni res, ker če bi bila zdrava, bi na fakulteti opravila tudi zadnji izpit iz petja. Dodala je, da več kot leto dni poskuša narediti ta izpit, vendar neuspešno; na izpitu se vedno nekaj zalomi, tudi dogovor s profesorjem propade, dnevi pa tečejo.

Na vprašanje, kdaj ima naslednji izpitni rok, je odgovorila, da čez osem dni. Dogovorila sva se, da me dan pred izpitom pokliče, da ji bom pomagal. Poklicala me je dva dni prej z opravičilom, da jo boli grlo in da bo izpit preložila. Nisem se strinjal, rekel sem ji, da ji bom grlo pozdravil na daljavo in da naj obvezno pride na izpit. Naredil sem terapijo za grlo in preveril energetske odnose med Milico in profesorico. Bilo je porazno, ne samo da nista bili energetsko združljivi, podzavestno sta se celo sovražili; dobil sem občutek, da je profesorica v njej videla nekaj slabega iz svojega otroštva, a da se tega ni zavedala.

Ozdravil sem vzrok za profesoričino sovraštvo, ju energetsko uskladil in transformacijsko deloval, da bi profesorica videla pozitivne kvalitete petja. Bila je presrečna, ko je naredila izpit, in prosila me je: »Imam še drugi del izpita, ustno iz solfeggia«. »Dobro, oglasi se pred izpitom«, sem ji odgovoril in dodal, da ji ne morem pomagati, če sama ne bo študirala in obvladala učne snovi. Uspešno je opravila tudi drugi del izpita in dokončala študij.

Dostikrat se zgodi, da celotna ekipa športnega kluba odpove zaradi vpliva nekega posameznika. Nesporazum se pozneje prenese na vse člane ekipe in takšen sestav nima uspehov. Večina vzrokov za takšne težave leži v individualnih ciljih; reagiranje ekipe na tovrstno obnašanje je negativno in ekipa ne igra uigrano, kar da za posledico slab rezultat na tekmah. Primeri se tudi, da trener ali uprava kluba z negativnimi in nestrokovnimi zahtevami povzroči razdor v ekipi, zato mora terapevt z življenjsko-kozmično energijo tudi te ozdraviti in jih prilagoditi skupnim ciljem.

11.-3.

Janko je bil dober nogometaš, priden, poslušen in ni izostajal s treningov. V igri pa je bil problematičen, veliko je bil pred golom, vendar je bil neuspešen, tako pri podaji kot pri strelu. V igri ni videl svojih soigralcev in pravih podaj oz. napada na nasprotni gol ni bilo; skratka, bil je odličen posameznik in slab član ekipe. Vse to mi je Jankov trener povedal na tečaju zdravljenja z življenjsko- kozmično energijo, ko je poslušal razlago, da se podobni primeri lahko uspešno rešijo v korist ekipe. Kljub temu, da imajo v klubu svetovalca za take primere, me je prosil, da naj pomagam po svojih močeh. Dogovorili smo se, da pride k meni po tečaju na terapijo, ker se na tečajih podajajo primeri sistematično, kot splošne demonstracije in ni primerno v tem času opravljati celostnega zdravljenja posameznikov.

Takoj po tečaju se je trener oglasil, poln vtisov s tečaja je povedal, da je obiskal veliko tovrstnih delavnic, toda nobena mu ni dala toliko dobrih spoznanj kot ta tečaj zdravljenja z življenjsko- kozmično energijo. Odgovoril sem mu, da me hvala in graja enako žalita in na daljavo preverjal Janka. Vodila ga je želja, da bi vsem pokazal, da je on najboljši igralec in da lahko vse naredi sam. Tudi tekmovalnost med igralci, kdo bo boljši, je dalo svoj prispevek ekipnemu nesporazumevanju in posledično slabemu rezultatu na tekmah.

Ozdravil sem vzroke za Jankovo individualno obnašanje in preveril združljivost posameznih igralcev za ekipno delo. Nihče od igralcev ni bil energetsko združljiv z ostalimi in ni jim ustrezalo ekipno delo na terenu. Pri Janku je bilo to opazno, ker se je močno trudil, da bi bil najboljši. Uredil sem medsebojne odnose med igralci z energetsko uglasitvijo, trenerju pa povedal naj pozorno opazuje obnašanje med igro igralcev na igrišču, predvsem, ko gostujejo, in naj mi sporoči, če je kaj narobe, da tudi to popravim oz. ozdravim.

Trener se je že po prvi tekmi oglasil s komentarjem, da tako čudovite tekme svojih fantov še ni videl: premagali so ekipo, ki je bila favorizirana in sicer kar s štiri proti ena; neverjetno, ker so veljali za outsiderje in so tekme z njimi vedno izgubljali. V klubu so predlagali, da me vzamejo za trajnega sodelavca v upravi, a sem ponudbo brez posebnih pripomb odklonil.