11.5.1. Zloba

Strokovno gledano zloba ni defnirana kot prekršek ali bolezen, čeprav bi jo lahko uvrstili k obema, tako na primer v nekem pretepu, zločinu ali podobno, izbruh zlobe pravni sistem celo zaščiti in je antiproduktiven, ker defnira zlobo kot naravni izbruh in nezmožnost lastne kontrole, kar na koncu zlobnežu olajša kazen. To samo potrjuje dejstvo, da se družba ni dovolj ukvarjala z defnicijo zlobe, njenim zdravljenjem ali morebitnim preganjanjem.

Zlobni ljudje zelo spretno skrivajo svojo negativno značajsko lastnost in so podobni črnomagijcem. Obe strukturi maksimalno dobro pred okolico skrivata svoje nagnjenje, le da črnomagijci to opravijo tako, da se potuhnejo in poskušajo biti prijazni, ali pošiljajo po kostanj v žerjavico nekoga drugega, da jih okolica ne bi prepoznala in registrirala, medtem ko so zlobni ljudje prepričani, da so dobri (kar je vsekakor še ena bolezen), in za vsako ceno, tudi za ceno zločina, dokazujejo, kako je njihova dobrota pravična in da jim morajo biti drugi (tudi pod njihovo grobo prisilo), za to velikosrčno »dobroto« hvaležni. Pri razpravah zelo radi kombinirajo različne dogodke, ki so njim v prid, lažejo in večkrat trdijo nasprotno, drugemu nočejo dati prav; do žrtve (ki jo dalj časa maltretirajo, kar je najpogosteje v primeru, ko je žrtev sorodnik), so nenormalno agresivni in se ustavijo šele, ko ugotovijo, da je žrtev nesposobna za življenje, da je postala invalid, da v življenju nič ne ustvarja ali da mora celo umreti.

Take zlobne hudobneže je treba suniti v rit oz. odločno odmakniti od sebe, toda za nasilje lahko odgovarjate, zato bi bilo najprimerneje, da družba določi sistem zdravljenja in zlobo defnira kod bolezen. Ne toliko zaradi njih samih, to je njihova stvar, če so zlobni ali ne, temveč zaradi posledic, ki jih povzročijo sorodnikom, prijateljem, okolju in celotni družbi.

Posledice dejanj zlobnih ljudi so hude in najbolj žalostno je, da svoje žrtve onesposobijo za obrambo, ker jim odvzamejo kompletno energijo in moč, da bi se jim lahko uprle. Žrtve trpijo in vse po vrsti postanejo bolne, ne morejo se vključit v normalno življenje, po domače rečeno postanejo reveži, nesposobni za delo, družino in vse skupaj gre na račun družbe, ki nudi, vendar težko dá zaščito in skrbstvo. Huda situacija nastane, če se dva zlobneža združita in delujeta skupaj, ali celo organizirata društvo. Njuno zlobo okolica hitro prepozna in jo običajno sanira brez pomoči družbe in njenih institucij.

Verjetno bi psihoterapevti zlobo deklarirali kot pomanjkanje ljubezni v času zgodnjega otroštva, pomanjkanje ljubezni matere in očeta; vsekakor so zlobneži duhovno nerazvite osebe z nizko inkarnacijsko stopnjo, na nivoju živalskega sveta, ali kot bi rekli v Indiji, bitja iz začetka prve kaste.