11.5.2. Zloba v družini
Nemogoče oz. veliko zlo nastane in ima tudi najtežje posledice, če sta mož in žena zlobneža.
Taka družina oz. par ustvarja nadvlado nad vsemi v okolici, potlači sorodnike, po navadi sorodnike enega izmed partnerjev in iz jih naredi reveže. Odvisno od stopnje zlobe prisvaja bogastvo, denar jim pomeni vse, hranijo ga v nogavici ali tujini, kupujejo posestva, imajo poseben čut za skrivanje in maskiranje, prijateljev nimajo, imajo plačane prijatelje, ki jih običajno izbirajo glede na položaj v družbi, v politiki so vključeni zaradi interesa in iz stranke v stranko prestopajo odvisno od tega, katera je v vladi, in tam dokazuje da so v prejšnji stranki sami izdajalci in podobno, da bi sebe opravičili in poveličali.
Najhujše in najbolj boleče so posledice, ki jih zlobneži povzročijo z negativnim delovanjem na bližnjih sorodnikih. Posebno je to vidno, če je ženska, ki pride v hišo, v zlobi močnejša od moškega. Na lep način ga ovije okoli prsta, moški misli da so vse ideje njegove, in tako si ga žena podredi. Moža uporabi za to, da izkoristi njegovo družino, v zbiranju materialnih dobrin zase. Mož, ki ima sedaj žensko pamet, nima milosti v odnosih s svojimi sorodniki in je zadovoljen le, če so ti totalni reveži, on pa bogatin. Običajno obdrži sorodnike ob sebi ne zaradi ljubezni do njih, ker tega dejansko ne čuti, temveč, da pokaže, da je bogat, gospodar, kako da jih ščiti in ima rad. Takšen »Big brother« realizira vse, kar mu na uho pove žena, za sorodnike »dobra snaha«, ki neutrudno načrtuje katerega izmed njih je treba priviti, čeprav se on tega ne zaveda, najbolj pogosto pa tudi ne ve, zakaj sploh gre.
V večini primerov »dobri snahi« zlobno delovanje na moža in sorodnike ne gre tako hitro, zato se potrudi, poišče in uporabi črno magijo, s katero napade vsakega uspešnega moževega sorodnika. Običajno se osebno ne izpostavlja, pošilja partnerja, da izpolni kar si je zamislila, kar se lepo vidi, če ji kdo nasprotuje in kljubuje. Gorje njemu, kaj vse bo doživel od »Big brotherja«, ko ga bo ta dobil v roke.
Edina pravica pri zlobnežih je, da na koncu eden drugega pokončajo, v večini primerov je žrtev mož, ki celo življenje ni spoznal, da ga žena na zvit način izkorišča, ščuva proti sorodnikom in morebiti še komu drugemu. Mnogi med njimi, ko odslužijo ženinim zlobnim namenom, zgodaj umrejo za hudo in kratko boleznijo, avtomobilsko ali drugo nesrečo, kapjo in podobno, ki jo je z uporabo protokolov črne magije povzročila ona.
11.-9.
Pavla nisem dobro poznal, ko je prišel k meni po pomoč: bil je prijatelj mojega znanca iz Dubrovnika. Po študiju je vse do upokojitve živel na slovenski obali, se poročil in s sinom in hčerjo živel v Kopru. Rodil se je v revni družini z devetimi otroki v Kuparih pri Dubrovniku. Oče je bil delavec, ki je s trebuhom za kruhom prišel iz Trebinja, mati (po narodnosti Črnogorka) je od rojstva živela v Cavtatu. Pavle se je rodil pred drugo svetovno vojno in kot peti otrok občutil vse spremembe tedanjega režima, na katere ni imel vpliva; bil je še mlad, vendar obenem zadosti star, da bi ga lahko upoštevali.
Živel je solidno in po potresu na črnogorskem primorju je začel graditi hišo v Cavtatu, blizu posestva kjer je živela njegova mama. Vsako leto je preživel počitnice ob delu na hiši, po malem gradil, se kopal, jadral in bil srečen, da je med svojimi sorodniki, katere je mati vzgojila, da držijo skupaj.
Dve sestri sta bili poročeni v Novem Sadu in Beogradu, najstarejši brat je spoznal svojo družico med služenjem vojske v Puli in tam ostal, najmlajši brat živi v Zagrebu neporočen. V Kuparih sta živela drugorojeni brat Ranko, klepar, Feliks, ki se je dobro učil in magistriral iz ekonomije, Danilo, strojni tehnik, in sestra Flores, po izobrazbi medicinska sestra, ki je delala v vrtcu kot vzgojiteljica.
Pavlova pripoved je trpka in obenem poučna: potrjuje dejstvo, da je zloba huda človeška nadloga, nad katero se je treba resno zamisliti. Če bi umrl na slovenski obali, bi šlo vse skupaj v pozabo, toda po ženini smrti se je odselil v Cavtat. Tam se je spomnil matere in očeta, ki sta kmalu po potresu na črnogrskem primorju umrla, in flm se mu je začel vrteti nazaj:
1.Brat Ranko je menjal več privatnih zaposlitev in ko se je poročil z gostilničarko Maro se je posvetil gostinstvu in turistični ponudbi. Mara je bila rojena v Ublih na meji s Hercegovino blizu Trebinja, kjer jo je Ranko spoznal, ko sta z očetom obiskala sorodnike. Prihranila sta nekaj denarja in v Mlinih, majhnem mestu zraven Kuparjev kupila parcelo ob morju, v tistih časih neprimerno za gradnjo. Ranko je začel graditi ribjo restavracijo; ni bilo izbire, vsa družina njegovih staršev je morala pomagati: mati je čuvala otroke, sestre so urejale okolico, bratje so opravili vsa fzična dela. Restavracija je bila hitro zgrajena, imela je lepo pokrito teraso nad morjem, kje so se videle ribe, in kazalo je na pravi ambient za gostinsko turistično destinacijo. Danilo je dan in noč dovažal kamenje in zemljo, da so z nasipavanjem morja pridobili velik kos zemlje, kjer so zgradili pomol za majnše jahte in čolne.
Mara je bila prava umetnica v ustvarjanju napetega vzdušja: vse bo propadlo, če se naredilo to ali ono, in podobno; sorodniki, tudi tisti od daleč so v času dopustov morali sodelovati pri delu restavracije: dovažali so ribe, prinašali potrebno robo, najpogosteje kruh, pomagali v kuhinji, čistili, sadili palme, agave, oleandre, olive, lorber idr.
Restavracijo so obiskovali domači in tuji turisti, poslovneži ter drugi ugledni gostje in tako je postala zelo znana v širši okolici. Posel je cvetel, prinašal dobiček, stroški so bili nizki, ker so sorodniki delali takorekoč brezplačno, oz. samo za hrano, nekaj strežnega osebja je bilo zaposleno zaradi tujcev. Danes ima restavracija v sezoni zaposlenih preko trideset delavcev in sorodniki ne pomagajo več, ker so že lep čas nezaželeni in če obiščejo svojega »big brotherja« jih »dobra snaha« odpelje v poseben prostor izven restavracije z opravičilom, da mora še nekaj postoriti.
Ranko je širil svoje posestvo: na licitaciji je odkupil star počitniški dom, Pavel mu je pomagal, da je lahko kupil velik kos zemlje ob morju blizu Cavtata, zgradil privatno plažo, pridobil več zazidalnih parcel in nekaj stanovanj. To je samo tisto, česar se Pavel spomni, ker se govori, da to ni vse in da hči ki je poročena na Floridi, zanj uporablja bogato blagajno. Točno nihče ne ve, koliko bogastva ima, vsekakor je milijonar.
2. Feliks je izkoristil vsak prosti čas za študij. Zaposlil se je v »Ini« kot strokovnjak za marketing, ob delu naredil magisterij in se vselil v svoje stanovanje. Trudil se je, da bi podjetje sodobno poslovalo, za kar v tistih časih ni bilo razumevanja, ker je bil tedanji režim bolj naklonjen političnim odločitvam kot pa strokovnim predlogom. Zbolel se je za hudo depresijo in še nekaj časa delal kot invalid s skrajšanim delovnim časom. Ranko, ki mu je pomagal pri zdravljenju, je od sodišča pridobil nad njim dosmrtno skrbništvo.
3. Sestra Flores je imela rada svoje delo v vrtcu, nikoli se ni poročila, kajti Mara ji je v času godnem za možitev večkrat zabrusila, da naj vsaj njej pomaga, ker za moške tako ni, in Flores je bila vedno vsem na razpolago.
Za pomoč sorodnikom si je vedno vzela čas, vse kar je bilo potrebno za Feliksa je sama urejala, tako da Ranko ni imel skrbi zanj; živela je v montažni baraki zraven Pavlove hiše pri Cavtatu. Urejala je vrtove, sadila sadike in cvetje, kar je Ranko znova dobro izkoristil, da je skrbela za njegove zelenice. Zgarana in invalidsko upokojena ni doživela visoke starosti.
4. Danilo se je hitro poročil, imel dva otroka in si poskušal zgraditi hišo, kar pa mu ni uspelo zaradi stalnega pritiska brata Ranka in Mare: angažirala sta ga, da je poleg službe delal zanju od jutra do večera; nesrečnik je začel uživati alkohol in se zapil. Da bi bila nesreča večja, si je zlomil kolk in po večkratnih operacijah ostal invalid s krajšo nogo.
Pavel je takoj v začetku videl, da sestra Flores in brat Danilo z družino težko shajajo, nastanil jih je v polovici svoje hiše in tako ostal v njej dvajset let samo podnajemnik. Zaradi te usluge bratu in sestri je doživljal hude probleme v svoji družini, toda mislil si je, da bodo njegovi družinski člani, stisnjeni, lažje prenesli kratek čas počitnic kot pa brat z družino in sestra celo leto. Po upokojitvi je precej časa preživel v Cavtatu in z odprtimi očmi se je odločil da bo prodal del stanovanja v Kopru in pomagal sestri Flores in bratu Danilu da začneta graditi ter da bo tudi on po petindvajsetih letih lahko dokončal, bolje rečeno renoviral svojo hišo.
Začela se je gradnja: Pavel je z Danilom urejal dokumente za njegovo hišo, mu z nasveti pomagal pri gradnji, in dajal sestri denar za gradnjo in opremo, ona pa je organizirala delo, ki je napredovalo počasi. Pavel je opažal, da Mara z avtom pogosto živčno kroži okrog gradbenih parcel. Z malo premisleka je prišel do zaključka, da so njegovi bratje in sestre, ki živijo v tujini zdravi, živijo solidno življenje, so spoštovani, bratje in sestre, ki so v Cavtatu, pa so bolni, brez strehe nad glavo, tipični primeri revežev.
Začel se je spominjati dogodkov iz preteklosti, ko ni razumel, zakaj Mara govori možu: »Raaanko brat se je pripeljal z novim avtom, vzemi ga, saj ga ne rabi, in pojdi do Zadra«. Ali ko so sestre urejale vrtove okrog gostilne, od petih do enajstih zjutraj, je komentirala: »Raaanko, a so šle nore tetke«. Na brata Danila je letelo veliko takih pripomb, na primer, ko je vsako jutro že ob treh moral po ribe v Molunat: »Kje si bil do zdaj?«; »Poglej, kako si uničil ta avto«; »Kje si se vozil, da ni več goriva?« Danilo je večkrat moral napolniti rezervoar za svoj denar in ga tudi popravljati, samo da bi bil mir, in ni čudno, da je imel probleme v lastni družini in da se je zapil. Spomnil se je besed, ki jih je izrekla mati po Rankovi poroki: »Dobili smo snaho, ki jo bomo morali spoštovati, toda ne bo nam lahko, poglejte, kakšne oči ima«. Ranka ni mogel razumeti, ko mu je ob pripombi, da so težave pri sestrini in bratovi gradnji, hladno vrnil: »Zakaj si jim pa dajal denar«.
Sestra Flores se je vselila v svojo nedokončano hišico, ki si jo je od nekdaj želela, zbolela in po nekaj mesecih iz medicinsko neznanega vzroka umrla. »Big brother« Ranko z žensko pametjo in »dobra snaha« Mara sta jo v zadnjih dneh obiskovala in ji bila na uslugo. Na pogrebu so bili vsi ožji sorodniki in njeni mnogoštevilni prijatelji in na njeno željo so jo cerkveno pokopali v družinski grobnici.
Po pogrebu je Ranko zaklenil njeno hišo in odnesel ključ. Pavel mu je rekel, naj mu da rezervi ključ od hišice, ker ima tam nekatere vredne stvari, ki jih je posodil sestri in da je treba hišo zaščititi, ker prepušča. Doživel je grdo presenečenje, ki ga ni pričakoval. Ranko ga je oštel, kaj bi rad, hiša bo zaklenjena, ker o njej on odloča. Pavlu je prekipelo: »Kaj boš zraven tolikega bogastva še to crkotino pobasal?«. Bilo je konec vsega, »big brother« Ranko je zblaznel, začel kričati, kako mu je pomagal, kako brez njega ne bi bil kjer je in podobno. Pavle je ostalo, je na rojstni dan pred zaprtimi vrati sestrine hiše prižgal svečo za njeno dušo.
Na koncu te dolge in žalostne pripovedi me je Pavel prosil, naj mu pomagam, ker bo sicer znorel, in me vprašujoče pogledal: »Če že nisem nor?«.
Pojasnil sem Pavlu, da se bo težko dalo kaj popraviti, ker je postal žrtev zlobnih ljudi. S tem se bo moral sprijazniti; še vedno ima možnost, da se vrne živeti v Koper, za njegove brate in sestre pa ni pomoči, prepozno je spoznal zlobo njihove svakinje in zaslepljenost brata. Ko se je malo pomiril, sem mu predložil terapijo z življenjsko-kozmično energijo in ureditev odnosov do vseh sorodnikov, da bo manj trpel. Predpisal sem mu tri terapije in dve kontroli, katere je sprejel in zasledil sem, da je že pri drugi terapiji postal bolj vesel. Na koncu zdravljenja se mi je zahvalil in povedal, da sem njegovo tragedijo, po občutkih, ki jih ima sedaj, preselil v srednji vek. Z bratom se še nista srečala, toda priti mora do zapuščinske razprave, ko bosta po uradni dolžnosti sedela skupaj revež in bogatin.