12.1. Tragedija

»Peter je bil tako majhen, da ga zdravniki niso videli.«

Peter je bil vedno dobre volje in poln idej o načinih, kako doseči določeno meditacijsko stanje in kako izumiti kratek meditativen postopek, ki bi omogočal vsakemu terapevtu hitro in uspešno spoznanje in uporabo ezotričnih tehnik. Z velikim veseljem je razpravljal z mano o različnih temah: dobro sva se razumela, ker sva bila rojena v obmorskem mestu, on je bil rojen v Zatonu pri Dubrovniku, kjer je končal srednjo šolo ter nadaljeval študij v Zagrebu in v Ljubljani, sam pa sem vse to opravil v Kotorju in nadaljeval v Ljubljani. Najraje sva se pogovarjala o jadranju in paranormalnih dogodkih, o katerih se je veliko pripovedovali v naših krajih. Oba sva mislila, da se v Primorju niso dogajali čudeži, temveč da so bili Primorci večinoma gusarji in da bi prikrili svoje početje so inscenirali različne dogodke, ki so jih domačini imeli za čudeže. Poznal je ezoterične tehnike in v marsikateri disciplini je dosegel vrhunske rezultate, zlasti je obvladal prerokovanje iz tarot kart, yin yinga in run, in njegovi nasveti so bili polni dobrih predlogov. Malokdo je vedel za njegovo široko ezoterično izobrazbo, ki je ni kazal, živel je kot jaz v času socializma, ko je družba take zanesenjake idealiste preganjala.

Peter je stanoval v Celju s sinom in hčerko, imel je privatno frmo, žena pa je bila zaposlena v Cinkarni Celje, kjer je svoje življenje posvetila vodenju pomembnega oddelka v podjetju; zamenjal je več delovnih mest in nazadnje pristal kot samostojni podjetnik za prodajo in montažo elektronskih naprav. Žena je bila zaprta vase in živela je skromno življenje, medtem ko je bil Peter družbeno zelo aktiven. Pri vzgoji otrok ter odnosih v družbi in okolju, za sosede in prijatelje sta bila usklajen par in razumevajoča intelektualna družina, med sabo pa sta imela posebne sporazume, ki so omogočali ločeno življenje v dvoje.

Otroka sta zrasla, sin je imel svoje podjetje, živel je v Ljubljani z dvema otrokoma, medtem ko je hči poročena in še brez otrok živela v tujini, daleč od doma.

Z ženo se je Peter dogovoril, da bosta oba skrbela za otroka, da bo on vračal kredite za vikend, poravnaval stroške za stanovanje, ter ob sobotnih nakupih nabavljal hrano, medtem ko bo žena poskrbela za ostale stroške in hkrati zbirala prihranke za nakup avtomobila, morebitno poroko ali kaj podobnega.

V petinpetdesetem letu življenja je žena, ki sicer ni bila nikoli bolna, zbolela za rakom na prsih. Zdravniški pregled je kazal na nujnost operacije in po hitrem postopku so ji na onkološki polikliniki v Ljubljani amputirali levo dojko. V začetku je kazalo, da je bolezen premagana, toda po nekaj mesecih se je rak ponovno pojavil in nastale so težave. Po preteku enega leta so na polikliniki ugotovili, da jo ne morejo ozdraviti in so jo poslali domov. Njena želja je bila, da bolezen prestane doma z možem. Bolezen se je vlekla, Peter je težko shajal s tako težkim bolnikom, toda hotel je izpolniti njeno željo. Pri tem mu je včasih pomagal le prijatelj, ginekolog, ki mu je na svojem oddelku ponudil mesto, kjer bi lahko ležala, kar pa je Peter odklonil. Po dobrih treh letih bolezni je žena postala tako slaba, da jo je odpeljal v celjsko bolnišnico in o tem obvestil ožje in daljne sorodnike. Naslednji dan, konec oktobra leta 1998 je umrla tako, da je zaspala.

Zdravnica, ki je bila navzoča pri njeni smrti, ni mogla verjeti, da je nekdo lahko tri leta sam skrbel za tako težko bolnico. Peter je bil popolnoma izčrpan, vendar se je požrtvovalno trudil, vedoč, da je žena zadnje dneve življenja želela preživeti v njunem stanovanju.

Njena želja je bila, da jo upepelijo in cerkveno pokopljejo v ožjem družinskem krogu v njenem rojstnem kraju Odranci pri Murski Soboti. Tam je pokopana; Peter je dal na grob postaviti skromen spomenik in pogosto jo je obiskoval.

Na Petru se je videlo, da z njim nekaj ni v redu, ostal je tih leta in leta, vedno se mu je nekam mudilo ali pa je odgovarjal samo mimogrede. Hotel sem narediti temu konec, povedal sem mu, da vem, da je preživljal težke čase, kar lahko razume le tisti, ki je kaj podobnega tudi sam preživel. Po krajšem premisleku je rekel, da bo kmalu minilo deset let, kar mu je žena umrla in da ves ta čas v grlu nosi cmok, zaradi treh stvari, ki jih je doživel ob bolezni svoje žene. To so: zahrbtno obnašanje medicinskega osebja na onkologiji, mrhovinarstvo in družinska tragedija.