12.3. Mrhovinarji

»Peter je bil tako majhen, da ga ženini sorodniki niso videli.«

»Žena je bila bolna že drugo leto, ko so mi sorodniki iz Slanega pri Dubrovniku sporočili, naj takoj pridem rešiti zaplet okoli gradnje hiše. Sin in hči sta prišla na obisk in zaprosil sem sina, da prevzame skrb za mamo za en teden in mu predlagal, da jo naj odpelje na obisk v rojstni kraj. Odpotoval sem v Slano in uredil dokumente, ki so manjkali.

Hči me je poklicala v Slano, jokala je in skozi solze sem razbral, da je videla na zdravniških izvidih, da ima mama na možganih dve veliki metastazi in da bo kmalu umrla. Dojel sem, da hči tega še ne sprejema: poskušal sem jo pomiriti, da bo mama še nekaj časa živela, da je njena bolezen neozdravljiva in da moramo počasi sprejeti dejstvo da je ne bo več med nami. Na vprašanje, kdo ji je pokazal ta posnetek, je povedala, da sta ga prinesla teta in stric iz Prekmurja.

Teta, ženina sestra je živela v Radencih, in stric, njun brat, je doma prevzel domačijo. Oba sta se obnašala do mene kot da sem jaz kriv za bolezen njune sestre in sta se trudila, da bi tako mislil tudi moj sin. Vprašal sem hčerko, zakaj sta ji dajala na vpogled vse te medicinske izvide: prepričevala sta jo, da naj stanovanje, v katerem sva živela z ženo, mati prepiše nanjo, ker bo itak umrla, in da bodo odnesli iz stanovanja, kar je vrednega, denar pa razdelili med sabo. Nisem še nikjer zasledil, da bi v primeru neozdravljive bolezni sorodniki bolnika pred smrtjo obrali »kot cigana«, drugega člana družine pa izigrali ne da bi ga karkoli vprašali, kot da je izhlapel. Hčerki sem rekel, da naj se ne obremenjuje, da prihajam domov in da bom že uredil sporno zadevo. Predlagal sem svakinji, naj takoj pokliče hčerko in jo pomiri.

Ob prihodu domov sem pričakoval, da mi bo kdo, žena, sorodniki, hčera ali sin povedal, kaj se je dogajalo, ko sem bil odsoten, toda vsi so se obnašali, kot da se nič ni zgodilo. Žena je vidno slabela in umrla je šest mesecev po tem dogodku. Nekaj dni po pogrebu sem pogledal bančne knjižice in ugotovil, da so prazne, da je žena dvignila denar, denarja pa ni bilo nikjer. Denar je dvignila mesec dni preden je umrla, tudi prihranek s petdeset tisoč nemškimi markami, ki smo ga hranili kot rezervo za izredne stroške. Zaman sem nato leta in leta premišljeval, kdo je odnesel denar iz hiše in na tihem upal, da ga je pustila na skritem računu za vnuke.

Pred letom dni sem na nacionalni televiziji gledal program o živinoreji. Med drugimi je nastopil ženin brat, ki je postal najbogatejši živinorejec v Prekmurju: povedal je, da ima sto glav govedi in nekaj manj svinj in tarnal, da komaj preživi. Sestra pa je v Radencih postavila farmo činčil.«

Brez komentarja.