12.4. Družinska tragedija

Motto: »Peter je bil tako majhen, da ga ožji sorodniki niso videli.«

»V tretjem letu ženine bolezni mi je »pol snaha« iz Maribora, predlagala da bo peljala ženo na izlet na Švedsko. Njena ponudba je bila videti zelo humana: žena, ki je sicer rada potovala je v tem času dobro prenašala bolezen, ni bruhala, ponoči ni vstajala, kričala, padala v nezavest, in rana, ki je nastala pri obsevanju in segala od pasu do ramen, se je lepo zacelila. Snaha je z ženo odpotovala in po petih dneh sta se vrnili. Opazil sem, da je žena potrta, kar sem pripisoval stopnji bolezni: postala je nekoliko odmaknjena, ni več izražala želje, da bi videla vnuke in da bi se z njimi sprehajala in poigrala, kar je prej tako rada počela. Minil je slab mesec dni, ko je prišel na obisk sin in mi sporočil, da sta se z ženo razšla in da je njej in otrokom pustil stanovanje, katerega sva jima midva z ženo kupila v Ljubljani. S tem se nisem strinjal: prvič, to vse bi lahko počakalo, ker je bila njegova mama hudo bolna in vedeli smo, da bo v kratkem umrla; in drugo, s težko muko sva kupila stanovanje v Ljubljani, zato bi bilo enostavneje najeti drugo stanovanje in poravnavati stroške za otroka in njuno mati. Sin mi je pokazal pogodbo, ki jo je s snaho podpisal, overovljeno pri notarju, in rekel, da je zanj zadeva končana.

Žena je poslušala najin razgovor in me opozorila, da sin ni kriv za nastalo stanje. Zamislil sem se, kajti v otroštvu, sam sem bil precej zaseden z društvenimi aktivnostmi in mu nisem mogel nuditi dovolj očetovske zaščite in ljubezni; to sem žal prepozno spoznal, zato bom verjetno ta greh odplačeval do smrti. Hkrati mi je postalo jasno, zakaj sta šli na Švedsko in zakaj je žena trpela: težko je prenesla, da vnuka nimata prave družine, ker sta starša skregana.

Kmalu po dogodku, ko sta ženin brat in sestra hotela deliti najino premoženje, me je sin vprašal, kako je s skupnim premoženjem. Sin nikoli ni kazal sebičnosti, spoštoval je očeta in mater, zato mi ni bilo jasno, zakaj je to postalo pomembno. Odgovoril sem mu, da bo lahko vzel iz hiše, kar bo hotel, in naj se oglasi, da se bomo pomenili. On in hčerka sta prišla na obisk in sklenila, da bosta stvari že uredila, ko bo čas za to.

Dva meseca pred ženino smrtjo je sin odpeljal mamo v Ljubljano: ko se je vrnila, mi je povedala, da je napisala oporoko. Nisem imel nič proti. Na zapuščinski razpravi je sodnik razložil sinu, da je oporoka ni veljavna, ker je zajela celotno premoženje, ustvarjeno v času zakona, in ne samo njeno polovico, ter da bi jo advokat, ki je pisal oporoko, po službeni dolžnosti moral opozoriti da z moževo polovico ne more razpolagati. Zapuščinska razprava se je iztekla kot je bilo prav.«

Brez komentarja.