2.1. Duhovna pot Vzhoda in Zahoda

Pri analizi vzhodnih sistemov duhovnega razvoja sem ugotovil, da so globoko sistematični in zahtevajo, da so življenje, logika razmišljanja, religija in verovanje usklajeni z duhovnim razvojem osebnosti. Gre za čudovite sisteme duhovnega ravnotežja, razmišljanja in dosežke, ki jih na Zahodu še nismo dodobra spoznali: večino teh naukov improviziramo in napačno razlagamo. Obiskal sam večino delavnic, predavanj in tečajev o vzhodnih ezoteričnih tehnikah, ki so bili pri nas, in ugotovil, da so predavatelji in vodje seminarjev premalo strokovno podkovani, da bi pravilno pojasnili tisto, kar so podajali, in da se ne zavedajo površnosti podane snovi. Predavatelji so s ponosom podajali snov in jo prepričljivo razlagali, zato so vedno imeli dosti poslušalcev, katerih večina pa je bila začetnikov in snovi ni razumela. Dobil sem občutek, da so predavatelji prebrali neko knjigo, obiskali kratek tečaj o omenjeni snovi, nekateri so za to turistično obiskali Indijo in so že postali predavatelji, da ne rečem guruji. Vsa ta spoznanja sem strnil v zaključek, da mora razvojna pot duhovne rasti posameznika imeti pri nas osnovo v duhovnem nauku Zahoda, nikakor pa ne Vzhoda.

Kot sem že omenil, duhovni razvoj na Zahodu ne zaostaja za Vzhodom, razlika je v tem da na Vzhodu množice sprejemajo duhovni nauk, medtem ko je na Zahodu to privilegij cerkve, tajnih društev in posameznikov. Nauki hermetistov, alkemistov, kabalistov, na katerih bazirajo skorajda vsi sistemi tajnih društev, so enako uspešni kot vsi drugi sistemi z Vzhoda. Vsi ti nauki za duhovni razvoj osebnosti, bodisi da izhajajo z Vzhoda ali Zahoda, imajo svoje začetke mnoga leta nazaj, ko znanstvenega in tehničnega razvoja še ni bilo in zato so v osnovi ostali na tistem nivoju znanja, ki ga je družba takrat imela. Pomanjkljivost vseh teh naukov je v tem, da so pojasnila na stopnji znanja tistega časa, ko so bila formirana, in nimajo znanstvene podlage kakršne so možne danes. Zaradi tega sem se odločil, da bom za razlago in pojasnilo sistema terapije z življenjsko- kozmično energijo paralelno z lastnimi spoznanji uporabil tudi novejše nauke, ki imajo za svojo osnovo orgonsko energijo.

V času pred nekaj tisoč leti so na Vzhodu prišli do zaključka, da je organizem zdrav, če ima v sebi nek nedefniran energetski potencial, katerega so imenovali prana, či ali ki. V novejšem času, pred nekaj sto leti, so posamezna gibanja defnirala, da je to, od česar smo vsi odvisni, sonce, oziroma svetloba, da smo bitja svetlobe, na kar opozarjajo tudi hermetisti. Tudi to ni zadostovalo za popolno razlago o obstoju neke energije za naše življenje, ker je svetlobna energija le delček kozmične energije in elektromagnetnega valovanja oz. nihanja. V prvi polovici dvajsetega stoletja so v znanstvenih krogih razvili nov pogled na energijo, ki omogoča obstoj na Zemlji. To energijo Wilhelm Reich pojasnjuje kot orgonsko energijo. Ime za orgonsko energijo prihaja iz stare hebrejščine jezika, kjer beseda »or« pomeni svetlobo in nam samoumevno pojasnjuje, da so le-ti pogledi ozko vezani na svetlobo, na energijo sonca, in »orgon« naj bi bila svetlobna energija potrebna za življenje. Na koncu dvajsetega stoletja smo dobili nov pogled na orgonsko energijo. Analitiki bioorgonomije so postavili izvir orgonske energije v namišljeno sonce neskončnega potenciala, ki se nahaja v sredini vesolja.

Mnogi moji empirični preizkusi dokazujejo, da je tudi ta defnicija orgonske energije, ki nam daje življenje, nepopolna. Energija, od katere živimo, je povsod okoli nas, v njej se nahajamo kot ribe v vodi: nastala je z delovanjem energij celotnega vesolja, vseh planetov, zvezd in galaksij. Zemlja se napaja iz kozmosa z energijo življenja in je vsak poizkus, da to energijo defniramo kot sončno, orgonsko ali energijo svetlobe iz sredine vesolja zgrešen. Na tej osnovi sem poimenoval to energijo za življenjsko- kozmično energijo, s pojasnilom, da je ta energija življenjska, ker nam daje življenje, in kozmična, ker je nastala z vplivom vesolja.