3.2. Življenje v vesolju

Zastavljamo si vprašanje, kakšna bitja bi lahko živela v vesolju in pri tem ne bi potrebovala dodatna zaščitna sredstva? Logično, da ne taka, kot jih poznamo na Zemlji: morala bi imeti lastnosti, primerne za življenje v vesolju. Zaenkrat si lahko v mislih predstavljamo le življenje energij, ki obstojajo tudi izven Zemlje, saj jih vesolje ni uničilo. Namišljeno, ali morda tudi točno defnirano, lahko spoznavamo da so ta energetska »bitja«, energetski programi lastni posameznim energijam, ki funkcionirajo v vesolju. Verjeti je, da ta energetska bitja, ki želijo obiskati Zemljo potrebujejo neko fzično stanje, neko obliko tehničnih rešitev za prehod v t. i. nižjo dimenzijo, kot je to na primer vesoljska ladja ali NLP. Vsekakor je njihov prihod v zemeljsko atmosfero in nato povratek v vesolje povezan s prestopom iz ene dimenzije v drugo. Lahko rečemo, da se energetska bitja pri tem prehodu oz. prihodu na Zemljo materializirajo in pri povratku v vesolje dematerializirajo, kar je njihova tehnična rešitev, ali da ta bitja upočasnijo sistem prehoda v zemeljsko dimenzijo in jih zaradi tega vidimo, oziroma pospešijo prehod nazaj v izven zemeljske dimenzije in nam zaradi tega izginejo z obzorja.

Bitja, ki živijo izven zemeljskih pogojev, imajo programsko različne oblike in so za nas na Zemlji nevidna, ker imamo slab senzor za opazovanje in jih vidimo le, če se sama spustijo na nivo zmogljivosti našega očesa kot organa vida. Te različne oblike pretvorb pri spreminjanju v našo dimenzijo ljudje vidimo v enaki obliki pri vsakem njihovem ponovnem prihodu. Energetsko bitje, ki se spusti na Zemljo, se upočasni in je lahko videti kot naš flmski nezemeljski človek z velikimi očmi ali tudi drugačnim telesom, toda vedno enake oblike, skladno z možnostmi oz. zakonitostjo pretvorbe v nižjo, zemeljsko dimenzijo.

Človeški možgani, iz enega ali drugega razloga, kot je to na primer: osnovni zapis človeštva, zapis vesolja, dednost, reikarnacijsko izkustvo, izkušnja življenja, izobrazba in podobno, lahko abstraktno uprizorijo vsako telesno obliko. Tu moramo biti previdni. Med realno opazovanim bitjem, ki ga vidimo s svojimi očmi, ali stanjem, ki ga ustvarijo možgani zaradi nekega trenutka izjemne možganske dejavnosti, ali njene odsotnosti, ni razlike. Tem možgansko ustvarjenim slikam in predmetom rečemo halucinacije, zato je dobro da vsak »viden« opazovani predmet, ki ga zdravilec vidi z očmi, preveri z merilcem. Poskušati je potrebno ugotoviti, če dejansko vidimo neko nezemeljsko telo ali haluciniramo, sanjamo ali smo pod vplivom učinkovanja kakšnih drugih, npr. kemijskih sestavin.