3.6. Mi smo bitja vesolja

V zgornji razlagi sem poskušal podati bežne premisleke o našem fzičnem življenju in zakonih vesolja s ciljem uporabe teh znanj pri zdravljenju. Zavedati se moramo, da vse naše znanje potrjuje dejstvo, da smo ljudje bitja vesolja, da brez vesoljnih zakonitosti ne moremo obstati in da Zemlja daje pogoje samo za tako fzično obliko življenja kot jo poznamo. Če ne bi bilo Zemlje takšne, kot je, in njenih pogojev za življenje, tudi fzičnega življenja ne bi bilo, kljub temu, da bi vesolje enako funkcioniralo, ne glede na to, ali bi bilo življenje na Zemlji prisotno ali ne. V primeru, da življenje na Zemlji ne bi več obstojalo, bi vesolje vse skupaj, kar je nastajalo pod zemeljskimi pogoji, pretvorilo v neko drugo energetsko obliko, ki bi bila usklajena z osnovnimi zakoni vesolja in bi funkcioniralo normalno naprej.

Moramo dojeti, da mi nismo bitja Zemlje, temveč življenje vesolja in vesoljnih pogojev, ki delujejo na Zemlji usklajeno z možnostmi, ki so nam na njej dane. Naš notranji jaz ali t. i. angel varuh je povezava in osnova, ki jo podaja vesolje. Notranji jaz je del vesolja, del tega zakona, ki je vsepovsod prisoten in medsebojno povezan. Naša povezava z izvorom je notranji jaz, utelešeno duhovno bitje, uskladiščeno v fzičnem telesu. Če bi primerjali nek stroj, kot je to na primer podmornica, ki omogoča življenje v drugačnem okolju, bi kapitan in osebje podmornice predstavljalo notranji jaz, duhovno komponento v živem organizmu, in železna podmornica bi predstavljala fzično telo. Ko kapitan zapusti podmornico, je podmornica samo še kup železja in strojev, mrtva stvar, ki ničemur ne služi: kot predmet zavzema nek prostor in sčasoma razpade. Prav tako je z našim organizmom: če duša zapusti naše telo, postane telo neuporabno, negibno, mrtvo in začne, sicer nekoliko hitreje kot podmornica, razpadati. Podmornica je človek, ki omogoča življenje v drugačnem okolju; prav tako je duhovni program vesolja ali po religiozni razlagi bog ustvarjal živo bitje za utelešenje duše in življenja na Zemlji.

Vsa živa bitja imajo preko notranjega jaza ali duše direktno povezavo z osnovno energijo vesolja, iz katerega črpajo svojo energijo, znanje, in tako je omogočen razvoj slehernega bitja na Zemlji.

Duša ni statična in nima oblike, je večdimenzionalni energetski sistem, ki neprekinjeno deluje iz vesolja na vsak organizem posebej. Ko se duša odloči za utelešenje in izbere partnerja, očeta in mater za fzično obliko življenja, pride do oploditve oz. spočetja in otrok pridobi vse lastnosti, ki jih ima v tem trenutku njegova duša, ki se razvija. Otrokova duša se manifestira v fzičnem telesu skozi aktivirane genetske programe, ki jih zaznavamo oz. zasledimo kot nadarjenost otroka pri rojstvu oz. kmalu po rojstvu. Neaktivirane programe duše, ki se niso aktivirali zaradi njene nerazvitosti oziroma pomanjkanja zemeljskih izkušenj ali procesa utelešenja duše, opazimo pri otroku kot nesposobnost, da bi dojel določeno snov, ki jo sicer defnirajo neaktivni genetski programi.

Duša se uči iz življenja in življenje posameznika je bogato toliko, kolikor genetskih fzičnih programov je njegova duša aktivirala v fzičnem telesu. Če to primerjamo npr. z računalnikom, ki ima lahko veliko število programov in operaterja, ki pozna uporabo samo nekaterih programov, lahko ugotovimo, da ima računalnik aktivirane samo tiste programe, ki jih operater pozna, drugi programi pa so neaktivni in neuporabni toliko časa, dokler jih operater ne spozna in začne uporabljati. Z dušo je podobno: ima vlogo operaterja in aktivira v otroku samo tiste genetske programe, katere pozna, druge mora spoznati in se jih naučiti: to je njena naloga na Zemlji. Pri človeku je to opazno po njegovem naučenem, pridobljenem znanju, aktiviranju neaktiviranih genetskih programov, kar je telesu omogočila duša izključno zaradi njenega lastnega razvoja, in ne zaradi razvoja telesa. Telo je nepomembno, prav tako kot je nepomembna podmornica v našem zgornjem primeru, ker sta telo in podmornica samo sredstvi, ki omogočata duši oz. človeku lastno uveljavljanje in dejavnost.

Kakšno je fzično telo v času življenja je odvisno od duše, ne glede na to, ali je telo zdravo ali invalidno. Pohabljeno telo duša uporablja za spoznanje in razvoj v takšnem telesu in to telo je na nivoju duše popolnoma izenačeno z zdravim telesom. Če se na primer pri neki nesreči telo poškoduje, in če takšno ranjeno telo duši ni več všeč, bo duša to telo zapustila, ponesrečenec bo umrl, in v primeru, da tako stanje duša sprejme, telesa ne zapusti in življenje se nadaljuje.

Tudi v primeru, ko človek po lastni odločitvi živi svoje življenje nasprotno od želja duše, ga duša na to opozori z boleznijo ali z neko nesrečo, ter mu tako sporoča da ravna v nasprotju z zakoni narave. Ko se duša nauči vsega, za kar se je utelesila, zapusti telo in povzroči predčasno smrt telesa; prav tako zapusti telo tudi v primeru, ko telo zaradi svoje starosti ni več uporabno in duša nima več možnosti za nova spoznanja.