3.7. Vloga življenjsko-kozmične energije

Ni se mi zdelo odveč podati nekoliko poenostavljen primer stroja in poskusiti na enostaven način slehernemu bralcu ponazoriti, oz. omogočiti razumevanje funkcioniranja organizma. Dejali smo, da je duša podobna kapitanu podmornice in da je podmornica podobna telesu. Za kompletno razlago stanja nam manjka gorivo, ki poganja podmornico, učinki uporabe podmornice in tudi stranski učinki. Življenjsko-kozmična energija za delovanje našega organizma pomeni gorivo; učinki so delo, dejanja in dosežki človeškega bitja, našega življenja; in bioenergija je posledični rezultat tega delovanja.

Duša upravlja z vsemi sistemi in organi v telesu, s celotnim organizmom in z našo usodo, je kot kapitan ladje na odprtem horizontu življenja.

Tretji obstoječi faktor ob duši in telesu je življenjsko-kozmična energija, ki poganja telesni stroj in omogoča njegovo nezavedno in zavedno delovanje.

Duša od spočetja do rojstva kontrolira razvoj rasti otroka preko genetskega programa; prav tako kontrolira potek rojstva, kot tudi način življenja vse do smrti, ko duša zapusti telo, in telo postane neuporabno. Za primer vzemimo proces funkcioniranja nekega organa v telesu: duša preko ustreznih centrov in celic »komande« v možganih aktivira genetske programe za ta organ: organ sprejme življenjsko-kozmično energijo in začne funkcionirati, opravljati določena opravila, katera od njega zahteva človeško telo. Organi v telesu vzamejo toliko življenjsko-kozmične energije, kolikor jo v tem trenutku potrebujejo, posledica tega delovanje pa je energija, ki jo telesni organi oddajajo v okolico v obliki bioenergije. Razmerje med življenjsko-kozmično energijo, ki jo vzame nek organ, in bioenergijo, ki jo oddaja organ okrog sebe, je odličen indikator funkcioniranja organa.

Če je bioenergije okrog organa premalo, organ deluje upočasnjeno, je moten ali oslabel in oboli.

Osnovni princip zdravljenja z življenjsko-kozmično energijo sloni na zakonitostih teh dveh energij: prvo, na merjenju bioenergije okrog organa: z merjenjem ugotavljamo stanje in stopnjo funkcioniranja tega organa; in drugo, na dovajanju življenjsko-kozmične energije temu organu; s tem to stanje popravimo in z odpravljanjem vzrokov za obolelo stanje omogočimo obrambnemu sistemu organizma, da pomaga oslabelemu organu, da okreva.

Spoznanje, da ima duša glavno vlogo v organizmu, je zelo pomembno pri zdravljenju in iskanju vzrokov, zakaj je telo zbolelo. Vzroki za bolezen in različne manifestacije bolezenske poškodbe kažejo in opozarjajo na to, da se moramo terapevti z življenjsko-kozmično energijo izuriti v različnih primerih bolezni ali nezdravih stanj organizmov, da bomo lahko uspešni zdravilci. Primeri iz prakse nas učijo, da je treba pri vsakem primeru bolezni poiskati vzrok za slabo stanje organizma in ta vzrok na energetskem, to je duhovnem nivoju tudi ozdraviti. Ne sme nas zmotiti, da se enaka poškodba lahko različno manifestira v različnih telesih, ker se vsako telo na poškodbe in druge vplive odziva po svoje, glede na lastno konstrukcijo in aktivnosti genetskih programov, ki omogočajo tudi obrambo organizma. Zaradi tega so različni primeri pri enakih vzrokih poškodbe zelo pomembni, in moramo se zavedati, da pozitivnih in trajnih rezultatov zdravljenja ne bo, če teh kriterijev ne bomo upoštevali, oz. če vseh teh vzrokov ne bomo odpravili.