3.8.1. Vpogled v stanje duše v človeškem telesu

Zgornja razlaga in primerjava med delfnom in človekom nas je pripeljala do zaključka, da je obnašanje duše v našem telesu edino možno področje, ki nam omogoča, da spoznamo del duše in z analizo delovanja duše v človeku dobimo vpogled v človekovo obnašanje in s tem možnost uporabe duše in njenih lastnosti za zdravljenje in vzdrževanje zdravja. Človeške duše so si med sabo zelo sorodne, vsebujejo več enakih osnovnih parametrov, ki defnirajo oploditev, rojstvo, človeško podobo, obnašanje in kompleten nezavedni del funkcioniranja organizma za celo obdobje življenja. Na ta način narava razvršča vrste med sabo in jih po navadi ne združuje. Človek je s križanjem sorodnih vrst na osnovi njihove genetske strukture dobil nove vrste, in poboljšanje kvalitete, kot je razvidno pri rastlinah.

Vsaka vrsta ima svoje karakteristične lastnosti, ki jih v fzičnem telesu formirajo genetske strukture, pod vodstvom duš, ki defnirajo obnašanje enot med sabo. To omogoča socialno strukturo vrste in združevanje v določene skupine, kjer jih povezujejo podobna nagnjenja in ideali. Danes nam je znano, da nobena organizirana struktura ne bi funkcionirala, če bi ljudje med sabo ne imeli določene skupne parametre. Društvena, religiozna, strankarska ali klubska organizacija ne bi obstala, če člani ne bi imeli enakih lastnosti, npr. tistih, ki utemeljujejo to organizacijo.

To vse moramo upoštevati, ko diagnosticiramo pacienta in iščemo vzroke za slabo stanje.

Posebej moramo biti pozorni, ko gledamo in zdravimo družinske težave: v družini se lahko ustvari veliko problemov, ne da bi se tega partnerja zavedala. Med ljudmi so znani izrazi: »velika duša«, »zlobna duša«, »dobra duša«, »pokvarjena duša«, »nemogoča duša« in podobni, ki nakazujejo določene skupne značilnosti ljudi, kot jih spoznava njihovo okolje.

3.-1

Janko je bil moj dober prijatelj, pedagog, poznavalec psihologije in je pri pogovorih vedno omenjal psihološka spoznanja, če smo naleteli na duhovni problem. Nekoč sem mu dejal, da se druživa in mirno razpravljava, ker imata najini duši podobne lastnosti in s tem tudi odprte genetske programe, ki nama omogočajo takšno obnašanje. Dodal sem, da so nekateri ljudje lahko tako navezani eden na drugega, da takšne povezanosti ne najdeš niti pri enojajčnih dvojčkih.

Janko je mislil, da imam prav in da pozna družino, v kateri se mož in žena tako obnašata že leta: »Stanovala sta v našem bloku, imela sta sina in hčerko in mož je ženo vedno vozil v trgovino, v službo in podobno. Mislil sem, da žena nima smisla za vožnjo in da je zato mož to skrb prevzel nase. Otroka sta rasla, zgradili so hišo in se izselili iz bloka. Žena je še vedno obiskovala frizerski salon v našem bloku in mož jo je vsakokrat pripeljal in jo čakal v avtu. Včasih je to trajalo uro, včasih tudi tri, vendar je vedno ostal v avtu in jo čakal, ne glede na vremenske pogoje, če je deževalo, snežilo, pihal veter ali je bilo sončno vreme.

Prijatelj, ki ima hišo zraven njune mi je povedal, da ne moreta eden brez drugega, da sta tudi pri gradnji hiše eden drugemu držala lopato, in sta res navezana eden na drugega, da so se na to že vsi navadili in da mora biti hudo, če eden zboli.« Debelo me je pogledal, ko sem mu povedal, da je ta primer tipičen, ko imata duši iste parametre oz. sorodna nagnjenja: če se najdeta, ju je težko ločiti. Za takšno sorodnost se je udomačil izraz »duši dvojčici« in ga srečamo oz. zasledimo samo izjemoma.

Da ima srečo, da je lahko takšen pojav opazoval in da lahko sam presodi, kako močan je zakon za povezavo duš. Verjetno je takšen primer »duši dvojčici« prikazal angleški pisatelj Shakespeare, ko je v tragediji »Romeo in Julija« v trenutku neizbežnega razdvajanja dveh zaljubljenih oseb prikazal, da njuna ločitev pomeni smrt in zaključil to tragedijo z njunima samomoroma.