5.2.1. Postopek gledanja notranjih organov

Ne bo odveč, če tu omenim, da je mentalna kirurgija enako uspešna pri delu na daljavo, v primeru, ko pacient ni fzično prisoten na terapiji. Postopek dela je enak kot pri prisotnem pacientu, le da mora biti terapevt v mentalnem gledanju, kakor tudi mentalni operaciji zelo dobro izurjen.

Pacienta prosimo, da se sprosti in zapre oči, nakar mu postavimo dlani na sprednji in zadnji del druge čakre. Na sprednjem delu telesa je to mesto malo pod popkom in na hrbtni strani v predelu ledvenih vretenc. Z zaprtimi ali odprtimi očmi si prikličemo sliko organa, ki ga poskušamo videti. Za naš primer naj bo to želodec. Prikličemo sliko želodca iz anatomije in zatem to sliko opustimo. Koncentriramo se na pacienta, posvetimo našo pozornost njegovemu želodcu in dobili bomo mentalno sliko na praznem ozadju. To sliko primerjamo s sliko iz grafčnega anatomskega prikaza, da natančno ugotovimo, kateri del želodca vidimo; hkrati ugotovimo, če je to samo del ali cel želodec. Praviloma dobimo sliko želodca z vsemi njegovimi zdravstvenimi okvarami: v primeru, da je bolan cel organ, tega vidimo v celoti, če pa je bolan samo del želodca, vidimo le oboleli del.

V mislih formiramo kompletno sliko pacientovega želodca na dva načina: tako, da vidimo sliko celote, kot smo jo videli v primeru obolelosti celega organa; ali tako, da anatomsko sliko dopolnimo le z videnim obolelim delom želodca. Pri delno obolelem organu formiramo sliko samo za ta del in je ne primerjamo s sliko iz anatomije: videno sliko obolelega dela organa dopolnimo. V našem primeru dodamo še del zdravega želodca na obe strani slike. Tako izdelana slika obolelega organa ali slika njegovega obolelega dela je osnova za postopek mentalne kirurgije oz. operacije.