8.1.4. Vonj, okus, otip

Preostali trije senzorji, ki posredujejo informacije možganom so: vonj - preizkusni senzor se nahaja v nosni votlini in registrira različne dišave; okus - senzorji so na jeziku in preizkušajo sestavino v ustih za sladko, slano, kislo in grenko, in otip - njegova otipala se nahajajo v koži po celem telesu. Večina teh treh senzorjev ne pozna posebnih bolezni in je njihova občutljivost povezana oz. odvisna od zdravja organa, na katerem se nahaja: za vonj z nosom, za okus z jezikom in za otip s stanjem kože. Zaradi tega ni dosti bolezni vezanih samo za posamezen senzor in njegovo povezavo z možgani; v svoji praksi sem zasledil take primere le malokrat.

8.-9.

Mojca, stara 40 let, je na zdravljenju povedala, da je strašno živčna, ker ima v ustih stalno okus po kovini in da bo kar znorela. Mislila je, da so za to krive plombe v zobeh, menjala je plombe, pulila zobe, vendar vse brez uspeha. Na vprašanje, če je morda doživela kakšno slabo izkušnjo ali dogodek, mi je odgovorila, da je v poslu, ko je hotela odpreti dobro trgovino, vzela kredit in po domače povedano propadla, ostala brez pribite pare, vendar da obvlada situacijo.

Pregledal sem jo, opravil obe terapiji in ugotovil, da je dobrega zdravja, da energijo dobro ohranja in da stres, ki ga je doživela, ni pustil vidnih posledic na živcih. Na drugi terapiji je povedala, da se čudovito počuti, da je vesela, vendar da je okus v ustih še vedno kovinski.

Prosil sem jo, naj mi malo pomaga in pove, zakaj ima tak okus v ustih, na kar je odgovorila, da ne ve, čeprav je od tega že popolnoma znervirana in bo, verjetno, tako ostalo do konca življenja. Mojca mi je s to izjavo nakazala, da sta obolela samo senzor okusa in njegova povezava z možgani, in da drugih slabosti v njenem organizmu ni. Detaljno sem ponovno pregledal tipalo za okus, živce med tipalom in možgani ter del možganov, ki sprejema podatke za okus. Bil sem presenečen, ker so senzor in možgani imeli dovolj energije za zdravo stanje, živci tudi (imeli so nekaj manj kot tri po življenjski skali, kar pomeni, da so povsem v redu). Kljub temu sem opravil terapijo na živec za okus in z notranjim videnjem kontroliral stanje oziroma obliko živca pred in po zdravljenju, da bi ugotovil če so tam kakšne spremembe: nisem jih zasledil.

Bil sem že pripravljen povedati Mojci, da mi je žal, ker ji ne morem pomagati, in naj pač čez teden dni pride na kontrolo rezultatov zdravljenja, ko me je pogledala s široko odprtimi očmi in rekla: «Kovinskega okusa nimam več«. Po njenem vedrem odzivu sem videl, kako mučno je nanjo delovala ta bolezen okusnega živca.

Terapevti bi ta primer morali imeti vedno pred očmi, in sicer: da naj nikoli ne odnehajo pri zdravljenju, ter kar je najbolj pomembno: da ne smejo pozabiti na sistematično delo; če je potrebno, je treba zdraviti prav do vsake celice v organizmu.