8. Fizično telo

Fizično telo je bilo vedno predmet opazovanja vseh znanstvenih krogov, ki so poskušali najti pravilne prijeme, da bi bolno telo ozdravili, da bi našli tiste faktorje v organizmu, ki so ga napadli in s tem tudi poiskali ustrezna sredstva za preventivo in zdravljenje. Tako sta se razvili dve veliki in pomembni področji, dva velikanska mehanizma, ki ju poznamo kot medicino in farmacijo. Za njune potrebe se trošijo ogromna družbena sredstva, ki jih uporabljajo za razvoj medicinskih uslug, bolnišnic, zdravstvenih domov, tehničnih pripomočkov in sredstev za potrebe organizacije zdravljenja ter za razvoj in izdelavo novih zdravil. Kakor medicina, tako je tudi farmacija danes dosegla vrhunske znanstvene dosežke in obe skupaj predstavljata eno od glavnih znanstvenih poti. Po grobih izračunih je danes v teh dveh panogah zaposleno približno štirideset procentov vseh zaposlenih na svetu. Hiper produkcija zdravil pritiska na medicino in medicina na paciente, tako da je nastalo nesorazmerje med enim in drugim, zdravniki predpisujejo zdravila bolj pogosto kot je potrebno in terapije trajajo predolgo, farmacija pa proizvaja velike količine zdravil, ki se težko porabijo. To vse čuti pacient, ki čuti posledice zaradi stranskih učinkov uživanja prevelikih doz zdravil, nekateri pa postanejo dosmrtni zasvojenci in celo invalidi.

Družba je sprejela takšen način vzdrževanja zdravja in prisilila državljane, da preko obveznega sistema prispevkov v fond za medicinsko oskrbo prikrajša vsakega delavca za dobro tretjino mesečnih dohodkov. Državljan tako pričakuje, da bo dobil skrbstvo za svoje zdravje in sam ne skrbi dovolj za svoje zdravje, z motivacijo, da ga bodo v bolnišnici že pozdravili. Nekateri pacienti že čutijo trajne posledice slabih medicinskih uslug, čeprav zanje medicinski delavci niso nikomur odgovarjali. Vse skupaj je pripeljalo do tega, da je številne paciente treba zdraviti za posledicami nestrokovnega medicinskega zdravljenja in v nekaterih primerih tudi zaradi novih bolezni, nastalih s stranskimi učinki zdravil in medicinskim početjem, kar je vidno predvsem na psihi bolnikov.

Vse skupaj izriše žalostno sliko na polju zdravstvene realnosti: številni zdravniki so bili jasnovidci, številni so videli auro, številni so se poskušali naučiti izbrane duhovne tehnike alternativnega zdravljena, toda medicinska zakonodaja in odnos kolegov v kolektivu so z njimi hitro pometli. Družba bi morala uvesti v medicinske ustanove pravno službo, ki bi omogočila, da medicinski strokovnjaki in delavci podajo strokovna mnenja in analize za svoje delo, nikakor pa končnega dokumenta. S tem bi zavarovali državljane pred slabo medicinsko ponudbo in omejili tudi njihov vpliv na status in vlogo alternative v družbi, ki ga s svojimi negativnimi in nestrokovnimi mnenji o področjih, za katera niso strokovno usposobljeni, večkrat spodkopavajo.

8.-1.

Starejšega moškega je soproga pripeljala na razgovor z željo, da bi se oba seznanila z možnostmi zdravljenja hujše bolezni z življenjsko-kozmično energijo. Moški je imel levo spodnjo stran obraza prekrito z gazo: povedal je, da se je zdravil za rakom na licu. Zaprosil sem ga, naj malo počaka, ker bi rad opravil določene preizkuse še pred pogovorom. Naredil sem energetsko in fzično terapijo ter ugotovil, da njegova bolezen ne spada med hude bolezni, da je vzrok za bolezen klasični sistem lokalnega odvzema energije in da njegova bolezen ni rak. To sem mu tudi povedal in ga zaprosil naj opiše postopek svojega zdravljenja.

Zdravniki so ugotovili, da ima na dlesnih pod levo stranjo lica zatrdlino, katero so takoj začeli zdraviti z obsevanjem. Obsevanje je pustilo na obrazu hude opekline, poškodbe so kasneje nastale tudi na kosti čeljusti, ki so jo morali odrezati. Z operacijo na obrazu in spodnji čeljusti težav še ni bilo konec, uničenje tkiva je doseglo takšen obseg, da je na ličnici nastala rana, odprtina, katero je mož zamašil z gazo in lepilnim trakom; odrezana spodnja čeljust pa je ovirala tudi govor, težko je izgovarjal besede in se sporazumeval. Soproga mu je zvesto stala ob strani. Povedal sem mu, da mu manjkajočega dela obraza in čeljusti ne bom mogel nadomestiti, da pa si s terapijo z življenjsko- kozmično energijo lahko povrne moč in omogoči organizmu, da se obdrži pri življenju, da se stanje ne poslabša in tudi povrne zdravje, kolikor je v tej situaciji mogoče. Opravil sem dve terapiji, počutil se je dobro; ko smo se razšli, je bil razočaran nad svojim prejšnjim početjem. Posebej ga je mučil občutek krivde, da si je s slabim zdravljenjem sam poškodoval lice in zmožnost normalnega govora, čeprav za to pravzaprav ni bil kriv.

Prav je, da se poslužujemo medicinskih uslug, toda moramo se zavedati, da so v razvoju vsake bolezni tri faze, in sicer: prva faza za bolezen je vzrok, izvor bolezni; druga faza so poškodbe, ki nastanejo v energetskem polju organizma in ki še ne puščajo opaznih posledic na telesu; in tretja faza nastopi, ko nastanejo opazne, vidne posledice na organih v telesu: to je trenutek, ko se pojavi bolezen. Medicinski razvoj je potekal tako, da se je pozornost osredotočala na tretjo fazo, fazo bolezni; dveh predhodnih faz medicina ne pozna in se le na področjih preventive in psihologije trudi spoznati omenjeno drugo fazo v razvoju bolezni. Danes obstojijo številna znanstvena dognanja, ki z empiričnimi preizkusi dokazujejo, da so v veliki meri osnove psihologije, pogledi na delovanje možganov in tudi upoštevanje obrambnega sistema organizma zgrešeni in da se v človeškem organizmu pretakajo energije in energetski zapisi neslutenih oz. velikih zmožnosti. Zmožnosti možganov presegajo vse ustaljene poglede na organizem in funkcijo človeka v naravi. Nemalo znanstvenikov s svojim delom postavlja teze, da je človek odvisen od sistema njegove okolice, da je sestavni del vesolja in nepretrgane povezanosti z naravnimi zakoni, kar da trdno osnovo znanstveni podlagi moje tu zapisane razlage o življenjsko-kozmični energiji, odvisnosti od nje in njeni pozitivni uporabi v zdravilne namene.

Terapevt z življenjsko-kozmično energijo naj bi sledil ideji o kompletnem zdravljenju bolezni v vseh treh fazah, z upoštevanjem možnosti medicinskega zdravljenja pri tretji fazi razvoja bolezni. To sodelovanje z ustanovami klasične medicine na tretji fazi nudi pacientu kompletno ponudbo in je porok, da je bolnik izkoristil vse možnosti za pozitiven rezultat zdravljenja. Praksa v zdravljenju z življenjsko-kozmično energijo potrjuje dejstvo, da je klasično zdravstvo oz. naša medicinska ponudba okrnjena zaradi njenega nezanimanja za vzroke in začetno fazo razvoja bolezni, ki ležijo v oz. na energetskem nivoju, in zaradi neupoštevanja ogromnega prispevka, ki ga pri zdravljenju da lastni obrambni sistem organizma pacienta.

8.-2.

Manja iz okolice Ljubljane je pripeljala osemletnega sina na zdravljenje z medicinsko diagnozo raka na ledvicah. Povedal sem ji, da so otroci čudoviti pacienti in da lahko zelo hitro postanejo radostni in veseli, ko ugotovijo da jim je bolje; s tem aktivirajo

lastni obrambni sistem telesa, ki s kanalizirano življenjsko- kozmično energijo lahko premaga vsako bolezen. »Moj dve

leti starejši sin je desetleten umrl za rakom«, mi je žalostno povedala. Odgovoril sem ji, da me to zavezuje k večji pozornosti in natančnemu genetskemu zdravljenju in da bi bilo dobro, če bi obiskala moja tečaja, da bi s pridobljenim znanjem pomagala priterapijah. Sprejela je moje nasvete, ker je po prvih terapijah

ugotovila, da se Marko dobro počuti in da ji bo tečaj o življenjsko- kozmični energiji verjetno koristil.

Zdravljenje je potekalo uspešno, kljub temu da sem terapije izvajal na daljavo, saj terapije na daljavo niso najbolj prikladne za zdravilno energetsko delovanje na rakaste bolnike. Preteklo je leto dni, ko je Manja prišla k meni z željo, da bi zanosila, tudi zaradi tega, ker Marko močno pogreša svojega brata. Z možem poskušata že od smrti starejšega sina, vendar neuspešno. Ker je bila Manja na obeh tečajih življenjsko-kozmične energije in je načeloma poznala postopek zdravljenja ne-nosečnosti sem takoj pristopil k terapiji za dušo otroka, matere in očeta. Rekel sem ji, da če je dojela in ugotovila, kako lahko otroci hitro ozdravijo, ko aktivirajo svoj lastni obrambni sistem, bo tudi ona uspešno rešila svoj problem nosečnosti.

Že v prvem mesecu po zdravljenju je zanosila in nato rodila hčerko. Bila je srečna in hvaležna. Ko je bila punčka stara sedem mesecev me je poklicala (bil sem v tujini) in prosila, naj ji iskreno odgovorim, ali bi privolil v zdravljenje s kemoterapijo, če bi imel raka. Razmišljal sem kako to, da mi zastavlja takšno vprašanje, ko je preteklo že več kot tri leta, kar sem začel zdraviti njenega sina, kar je končala oba tečaja in je imela možnost, da spozna odgovor na to. Odgovoril sem: »Ne, Manja, ta strup in njegove stranske učinke v telesu ne bi nikomur priporočil, čeprav je to po uradnem mnenju medicine ena od uspešnih metod za zdravljenja raka«. Rekla mi je: »Hvala ti, po prvi tvoji terapiji z Markom sem šla podpisat, da se ne strinjam, da bi ga zdravili s kemoterapijo; imela sem občutek krivde, ker nisi nikoli govoril proti klasični medicini in sem pomislila, da sem morda napačno ravnala; dober rezultat sinovega zdravljenja in tvoje mnenje pa sta me pomirila, še enkrat ti hvala«.

Manji sem povedal, da sta ona in njen sin šolski primer, kako dobro deluje terapija z življenjsko-kozmično energijo, ko s pomočjo staršev pacient s svojo dobro voljo do zdravja aktivira lastni obrambni sistem, ki nato obračuna z vsako boleznijo, kot je to bilo v njunem tu opisanem primeru.

Podani primeri zdravljenja z življenjsko-kozmično energijo na fzičnem telesu bodo segali tudi v področje medicinske znanosti in medicinskih uslug. Potrebno je sprejeti osnovno načelo, da ima pacient neodtujljivo pravico, da poišče in uporabi vsa sredstva, ki so dostopna s ciljem pridobiti si zdravje, ne glede na to po kateri poti: »naravni«, medicinski ali alternativni bo to dosegel. Vpogled v možnosti zdravljenja z dodajanjem življenjsko-kozmične energije v ogrožene organe in sisteme v telesu, uspehi mentalne kirurgije in aktiviranje obrambnega sistema organizma preko energetskih oziroma duhovnih ali božanskih zakonov daje široke možnosti za preventivo, za zdravljenje in za življenje brez bolezni, kljub temu, da marsikateri od teh prijemov še ni bil znanstveno popolnoma dokazan in jih zaenkrat uporabljamo kot aksiome.

Težko bo ločiti, kateri primer je vezan za določen organ ali sistem v organizmu, ker je organizem kompaktna celota in medsebojno povezan sklop vseh organov in sistemov na energetskem in fzičnem nivoju. Predvsem nas pri zdravljenju vodi pacientov pogled na bolezen in naše ugotovitve njegovem zdravstvenem stanju.