9. Reprodukcija

Eden najmočnejših zakonov narave je vsekakor zakon za nadaljevanje vrste oziroma zakon reprodukcije. Nemalo je primerov, ko je ženska našla partnerja v najhujših življenjskih pogojih, taboriščih, v revščini, lakoti, v divjini in podobnih neugodnih okoliščinah. Skrb za otroka nima meja in ne ovir. Znani so primeri, ko je mati pokazala nadnaravno moč pri reševanju svojega otroka, npr. dvignila težak predmet, ki bi ga komajda obvladali močni in zdravi moški. Čeprav je v številnih kulturah in družbenih ureditvah ženska večkrat odrinjena in omalovaževana, je njeno poslanstvo božansko i nesmrtno, saj ona nadaljuje vrsto in omogoči, da človeški rod obstaja na Zemlji. Moški pri tem sicer nekoliko prispeva v začetku in pozneje pri zaščiti družine in razvoju otroka, nikakor pa njegov prispevek ni tako velik, da bi opravičil njegovo pravico nadvlade in odločanja v družbi. Lahko rečemo, da je narava naredila vse, da bi zagotovila reprodukcijo in nadaljevanje življenja.

Zanos v ljubezni in zadovoljstvo v spolnosti sta reklami za reprodukcijo.

Nasprotovanja spolnim odnosom in orgazmu so skozi zgodovino različni družbeni in religiozni krogi poskušali izkoristiti sebi v prid, toda brez uspeha. V dejanjih cerkve je to razvidno iz duhovniških prepovedi, ki se nanašajo na spolne odnose oz. užitek v spolnosti. Danes so sicer izgubile veljavo do te meje, da celo z najvišjega vrha cerkvene hierarhije prekršek te prepovedi razumejo in prepovedanega seksa ne kaznujejo. Tudi v drugih pojmovanjih duhovnosti skoraj vse smeri duhovnega razvoja posamezniku svetujejo, da naj seksualno energijo zadrži in pravilno uporabi za vlaganje vseh svojih energij v duhovni razvoj in duhovnost oz. osebni napredek. Seveda, znani so številni primeri, ko so bili ti isti duhovni voditelji, ukazovalci spolne vzdržnosti in deklarirani abstinenti v spolnosti hkrati z njo zasvojeni. Težko je razumeti, da duhovno razviti ljudje prepovedujejo božanski princip in zadovoljstvo v spolnosti; še bolj pa je nerazumljivo, kako je posameznim duhovnim učiteljem ostalo neznano, da duhovni razvoj posameznika ni ogrožen s spolnostjo in da je spolnost eden božanskih oz. naravnih zakonov, katerim ne smemo kljubovati, ker s tem delujemo proti zakonu stvarstva.

Duhovno razvit človek mora spolno energijo ohraniti pod kontrolo in z njo normalno živeti, nikakor pa ne sprejeti prepovedi spolnih odnosov kot nekakšen prispevek k svojemu duhovnemu razvoju, ki - kot že rečeno - od tega ni odvisen.