3.1. Leskova veja

S tem inštrumentom sem se srečal v nižjih razredih osnovne šole, ko še nisem mogel presoditi, kaj je to in za kaj služi. Eden mojih kolegov je prinesel vejo in nam pripovedal, kako ga je stric učil, da lahko s to vejo poišče in najde podzemne vode. Takoj smo postali vsi vneti raziskovalci in na naše veliko presenečenje in razočaranje se nikomur od nas leskova veja ni vrtela, niti zanihala. Dvomili smo v kolega, mislili smo da nas vara, nakar nam je pokazal svoje roke, ki so bile skoraj krvave od napornega stiskanja, da bi zadržal premike leskove veje. Prvemu od nas je uspelo tako, da je skakal z ene noge na drugo, držal vejo horizontalno, premikal se je po terenu, ko se je veja začele premikati navzdol. Kljub temu, da smo skakali kot opice, je veja mirovala, ker nihče od nas ni zastavil vprašanje, ali je tu voda ali ne, želeli smo slediti dogajanju: da se nam veja zavrti. Bili smo neresni otroci: mislili smo, da smo že odrasli, da smo pomembni, a kljub temu je ta dogodek pri meni vedno zbujal vprašanje, kako to da je ta moj kolega tako nadarjen, skorajda kot božanski sel. To je trajalo vse do srednje šole, ko sem se v klasični gimnaziji učil o starih kulturah in nam je profesor omenil, kako so Babilonci in Egipčani uporabljali različne instrumente za merjenje duhovnih komponent in med njimi omenil tudi leskovo vejo.

Hitro sem ugotovil, da moram posvečati pozornost zastavljenemu vprašanju in slepo slediti dogodkom. Presenetilo me je, kako je veja takoj reagirala in odgovarjala na moja vprašanja. Igrali smo se in presojali, zakaj enemu pokaže vodo na prvem mestu drugemu pa ne, ali zakaj z dvakratnim merjenjem dobimo različne rezultate. Pustili smo to igro, ker nam je bila bolj interesantna atletika, kopanje v morju in posamezni športi, kot je nogomet ali »špricanje« šole in pouka.