3.5. Senzor očesa

Prav tako kot vsi resni raziskovalci je Rafael Rosen, tvorec bioorgonomije ugotovil, da v večini primerov mehanski merilci ne kažejo točno in da jih danes pri resnih preizkusih ne moremo in ne smemo uporabiti. Imel je srečo, da je ugotovil, da se očesne veke obnašajo kot merilec, če so narahlo priprte in se oko nahaja v določenem položaju, in sicer če je horizontalni pogled spuščen navzdol proti tlem. Ta merilec, katerega je treba spoznati in se naučiti njegove uporabe, je pokazal visoko natančnost in omogočil resne raziskave na področju zdravljenja in merjenja energetskih parametrov. V naših slovenskih krajih smo se spoznali s takšnim merjenjem, ko je ob koncu prejšnjega stoletja Naomi Feinberg, tvorka filozofije »Hatmara-Merkava« začela predavati, predstavljati ter širiti bioorgonomijo in lastne izkušnje s področja energij.

Moji preizkusi z očesnim merilcem so pokazali, da je imel Rafael Rosen prav, da je ta merilec neprimerljivo boljši kot mehanski merilec, na primer kot nihalo. Kljub temu, da je bil očesni merilec naprednejši glede na dotedaj uveljavljena mehanska nihala in da so številne mehanske ovire izostale, je pri merjenju pokazal podobne lastnosti kot vsi mehanski merilci. Očesni senzor se da namensko programirati in ne deluje, ne kaže točno, če nismo bili potopljeni v določeno psihofizično stanje. Vsekakor je očesni senzor velik napredek v spoznanju in razvoju natančnih energetskih merilcev, toda še vedno je odvisen od določenih psihofizičnih lastnosti tistega, ki ga uporablja. Pri preizkusih očesnega senzorja, v Sloveniji popularno imenovanega »blinkerja« sem uporabil enake metode kot pri preizkusu nihala in ugotovil, da je ta merilec prav tako podložen vplivom podzavestne komande možganov.