4.5. Čiščenje zunanjega ušesa

Ušesa so zelo občutljiv organ, ki se lahko poškoduje pri daljšem vplivu zvoka, močnejšega od 80 db. Bobnič, ki sprejema mehansko nihanje zvočnega valovanja, je najbolj dovzeten za poškodbo, čeprav je z zunanjim sluhovodom sicer dobro zaščiten. Posebno nevarnost ustvarjajo mehanski delci, npr. prahu, ki prihajajo z zvokom, se lepijo na stene sluhovoda in predstavljajo potencialno nevarnost zožitve oziroma zamašitve in s tem zmanjšanja slišnosti.

Telo v zunanjem sluhovodu izloča ušesno maslo, ki pobira drobne mehanske delce in jih odvaja iz sluhovoda, toda zgodi se, da se ušesno maslo, pomešano z drobnimi delci iz zraka strdi in ustvari zamašek v ušesnem kanalu sluhovoda.

Zamašek je ponavadi gost, trd, ter pomeni zožitev, oviro ali celo zamašitev zunanjega sluhovoda: s tem prepreči bobniču normalen sprejem zvoka in zmanjša slišnost ušesa; včasih je slišnost ušesa tako nizka, da je pacient praktično gluh.

Čiščenje zunanjega sluhovoda opravi klasična medicina tako, da v sluhovod spustijo toplo vodo pod pritiskom: zamašek postane mehkejši in z zrakom nato izpihajo nesnago iz zunanjega sluhovoda. Ta metoda ni vedno uspešna; pogosto se zunanji sluhovod po krajšem času ponovno zamaši.

Najbolj uspešno čiščenje zamašenega ušesa lahko opravimo s podtlakom, ki ga pripravimo s pomočjo tulca iz blaga in voska, ko zgoreva na vhodu zunanjega sluhovoda.

Izdelava tulca:

Vzamemo kos nepranega tankega bombažnega blaga, velikosti približno 20 krat 20 cm in ga potopimo v raztopljen, čist čebelji vosek. (Pomembno je, da je vosek nastal po naravni poti, to je brez dodatnega hranjenja čebel). Blago natopljeno z voskom zvijemo v stožec tako, da ima spodnji konec stožca odprtino v velikosti približno 5mm in zgornji konec okrog 6 cm, tulec je približno 15 do 20 cm dolg. Spodnjo odprtino tulca prilagodimo vhodu v zunanji sluhovod pacienta, da zapira vhod v uho tako, da spodnji konec tulca s škarjami režemo in prilagajamo. Tulec, ki je zdaj postal sveča, je mehak, prilagaja se vhodu v uho in je pripravljen za uporabo.

Postopek čiščenja:

Pripravimo posodo z vodo, dve brisači, škarje, vžigalice in kos papirja ali kartona formata A5, na sredi izrežemo luknjo premera približno 3 cm in vanjo vtaknemo ožji konec tulca. Pacient nasloni glavo na eno izmed zloženih brisač na mizi, na lice, nasprotno od ušesa, ki ga bomo čistili.

Papir okoli tulca upognemo in tulec narahlo potisnemo v vhod v uho in pri tem pazimo, da s premočnim pritiskom ne zamašimo odprtine na pripravljeni sveči. Papir razprostremo in pokrijemo uho in del glave, da vosek pri zgorevanju ne bi opekel pacienta. Zažgemo širši del sveče in pustimo, da zgoreva. Temperatura pri zgorevanju pretvarja ušesno maslo v prah in podtlak med hladnim in toplim delom sveče povleče prah v notranjost tulca.

Dvakrat ali trikrat prekinemo terapijo, s škarjami odrežemo zgoreli del sveče in ga damo v vodo; z zvito žico očistimo spodnji del sveče, ki je bil v ušesu. Pogosto se zgodi, da moramo svečo razviti in postrgati izvleček na vhodu stožca, ki se zamaši z odvajanjem masla oziroma prahu iz ušesa. Po potrebi za eno uho uporabimo dve do tri sveče; izvlečka iz ušes je ponavadi za celo vžigalično škatlico.

Pacient pri zgorevanju sveče sliši prasketanje in ob koncu čiščenja zasliši pok, ki da znak, da je čiščenje končano. Zgodi se, da tega končnega poka ni, kljub temu, da so bile uporabljene dve ali celo tri sveče, vendar terapijo končamo in jo nadaljujemo čez dva dni. Pacient čuti olajšanje v ušesu in bolje sliši kljub temu, da terapija še ni končana.

Paziti moramo, da se pri terapiji ne zgodi kakšna nesreča; posoda z vodo služi za shranjevaje izvlečkov in za pogasitev sveče. Pri izvajanju te terapije je dobro imeti pomočnika, ki je prav tako usposobljen za njeno izvajanje. Seveda, pacienta moramo natanko poučiti o poteku postopka terapije.