7.2.1. Živčni sistem

Živčni sistem sestavljajo možgani kot centralni komandni računalnik, hrbtenjača kot glavno vodilo, nosilci živčnega omrežja, in živci, ki so nam znani kot centralni ter periferni živci, ki vodijo iz hrbtenjače v vse dele glave in telesa. Možgani so izredno zahteven računalnik, če ga s tem nazivom ne žalimo, medtem ko so živci tiste občutljive povezave, preko katerih možgani sprejemajo in oddajajo informacije za celo telo. Ta sistem kontrolira zavestno in nezavestno delovanje našega telesa, zato je razumljivo, da mreža živcev prepleta vsak del organizma. Ravno tako živčni sistem kontrolira preko čutil za vid, sluh, vonj, okus in otip, ki so direktno povezani z možgani, vsa dogajanja izven telesa in po obdelavi podatkov tudi uravnava naše obnašanje do okolice.

Lahko se opredelimo za globalno razporeditev našega postopka zdravljenja živčnega sistema na možgane in hrbtenico, medtem ko bomo vse ostale živce obravnavali posebej, v okvirih zdravljenja določenega organa ali sistema v telesu. Ker so živci zelo izpostavljeni poškodbam, ki izvirajo iz različnih vzrokov, kot so npr.: slaba kri, nalezljive bolezni, poškodbe, tumorji, kirurški posegi, zdravila in podobno, je razumljivo, da je zelo primerno zdravljenje živcev opraviti skupaj z zdravljenjem obolelega organa ali sistema v organizmu. Tako bomo, na primer, vidni ali slišni živec obravnavali hkrati z očesom in ušesom, ne pa kot bi bilo primerno z možganskimi živci.

Najpogostejši znaki bolezni živcev so: glavobol, vrtoglavica, izguba ravnotežja, slabost, otopelost, izguba spomina, motnje pri govoru, krči, nezavest, tresenje, nekontrolirano delovanje črevesja in mehurja.

Pri terapiji se nam ni potrebno spuščati v podrobnosti funkcioniranja živčnega sistema v telesu: živce moramo poznati le v grobem kot neko komandno omrežje in to nam zadostuje za zdravljenje živcev in celega živčnega sistema.

Ponavadi, če nas boli glava, obstaja lahko za to več vzrokov: terapevti bomo pri vseh primerih ugotovili, da možgani nimajo dovolj življenjske energije. Možgane si zamislimo kot en sam kompakten del telesa in nato jim dvignemo energijo s V. pravilom.

Glede na to, da smo hrbtenico že ozdravili, ozdravimo ostale dele živčnega sistema nekoliko kasneje, pri zdravljenju organov. V primeru, da je bolečina prisotna v posameznem delu telesa, neodvisno od organa ali sistema v telesu, kot je to npr. bolečina v rami, si zamislimo živec kot nekakšen prevodnik in ga ozdravimo s V. pravilom.

Zelo pogosto predstavlja problem išiasni živec, ki ustvarja neznosne bolečine v kolku in nogi. Živec ozdravimo enako kot prej omenjene primere, le da so tretmaji za zdravljenje tega najdebelejšega živca v telesu veliko bolj pogosti. Življenjsko-kozmično energijo živcu dodajamo po potrebi, tudi večkrat na dan, toliko časa, da bolečine ponehajo.