7.2.2. Dihalni sistem

Sistem za dihanje s svojim delovanjem omogoča organizmu izmenjavo plinov: kisika za potrebe življenja celic in ogljikovega dioksida, ki ga organizem oddaja iz telesa. V tem postopku se temperatura zraka prilagaja na delovno temperaturo in preko sapnika dovaja v pljuča, kjer poteka izmenjava plinov. Kri v pljučih iz vdihnjenega zraka prevzame kisik in ga pelje do celic, iz celic pa dovaja ogljikov dioksid, ki ga nato izdihujemo. Izmenjavo plinov v pljučih imenujemo pljučno dihanje, medtem ko izmenjavo plinov med krvjo in celicami imenujemo celično dihanje.

Pljučno dihanje, ki ga opravijo nosna votlina, sapnik in pljuča, je v direktnem stiku z zunanjim zrakom, ki ni vedno ugoden, čist in primeren za dihanje. Zrak se v nosnih votlinah filtrira, čisti od mehanskih delcev, greje ali hladi po potrebi in pripravlja za sprejem v pljučih. Sapnik je vodilo, medtem ko so pljuča glavni sesalni mehanizem prilagojen za izmenjavo plinov.

Celično dihanje je nezaveden postopek v procesu krvnega obtoka in izmenjave plinov, ki nastane med celicami in krvjo. S hemoglobinom prihaja kisik iz krvi v celice in ogljikov dioksid se v obratni smeri preko krvne plazme vrača v pljuča. Lahko bi rekli, da je celično dihanje nekoliko bolj zapleteno in težje razumljivo.

Nos je pri dihanju prvi na udaru zraka, ki je v urbanih sredinah močno onesnažen, poln mehanskih delcev, virusov in bakterij. Zaradi tega moramo nosna kanala redno vzdrževati in se naučiti dihati skozi nos. Na Vzhodu poznajo posebne tehnike dihanja z zapiranjem enega ali drugega nosnega kanala in z za to namenjeno posodo izpirajo nosne votline s toplo in nekoliko osoljeno vodo. Problemi prehlada so direktno vezani za nos in s potmi do pljuč, ki jih pozdravimo s V. pravilom za uporabo mentalnega čiščenja nosnih kanalov. Moramo računati tudi na to, da se nosni kanali periodično zapirajo in odpirajo pod vplivom aktivnosti leve in desne možganske poloble.

Mandlji, sapnik in bronhiji so občutljivi na temperaturne spremembe zunanjega zraka, zaužite hrane in pijače. Te organe s V. pravilom zdravimo skupaj kot en organ.

Najpogostejši problem pri pljučih je tako imenovano plitko dihanje, ki za sabo povleče več stranskih učinkov. Plitko dihanje je bolj pogosto pri ženskah kot pri moških in zato je za zdravljenje primerno uporabiti tehniko tridelnega dihanja, znanega iz vzhodnjaških metod.

Pri tej tehniki tridelnega dihanja najprej zajamemo zrak v spodnji del pljuč tako, da se nam trebuh napne in dvigne, kakor vidimo pri dihanju dojenčkov, potem nadaljujemo vdih in z zrakom napolnimo zgornji del pljuč, da se dvignejo prsi, in na koncu zajamemo zrak še v grlo. Vse tri dele dihanja izvajamo kot en sam vdih in se kmalu naučimo, da tako dihamo stalno.

Plitko dihanje pomeni, da je spodnji del pljuč ostal neaktiven, zlepljen, in tak predstavlja idealno mesto za razvoj bolezni. Pri zdravljenju pljuč je dobro uporabiti mentalno sprejanje, ki ga izvedemo s podobnim postopkom, začenši od zgornjega proti spodnjemu delu pljuč.